TotalEnergies od Berlina terja €800 million

TotalEnergies in BP sta pred tremi leti za pravice do gradnje vetrnih elektrarn na morju v nemškem Severnem in Baltskem morju ponudila 12,6 mrd. evrov, ne da bi zahtevala en sam evro subvencij. Politika je to razumela kot dokaz, da obnovljivi viri lahko zdržijo sami. Do maja 2026 obe družbi zahtevata denar nazaj. Model, ki naj bi odpravil potrebo po državni podpori, se je v štirih državah sesul.

TotalEnergies je vplačal približno 800 mio. evrov depozitov in jamstev in želi koncesijska območja vrniti nemški državi. Podoben pritisk izvaja BP prek skupnega podjetja Jera Nex BP. Obe družbi trdita, da projekti finančno niso več izvedljivi. Berlin vračilo zavrača: vlada se sklicuje na veljavno zakonodajo, ki ne dovoljuje vračanja že dodeljenih koncesij, prvi rok za pogodbene kazni pa nastopi jeseni 2027.

Kako se je računica podrla

Med letoma 2019 in 2023 so vlade v severni Evropi sprejele oceno, da vetrne elektrarne na morju ne potrebujejo več državne podpore. Nizozemska je projekt Hollandse Kust Zuid oddala brez subvencij. Nemčija je šla še dlje z negativnimi ponudbami, pri katerih podjetja državi plačajo za pravico do gradnje. Nemški izplen v višini 12,6 mrd. evrov je bil vrh tega optimizma. Trajal je približno tri leta.

Evropska centralna banka (ECB), ki določa obrestne mere za euroobmočje, je med julijem 2022 in septembrom 2023 ključno obrestno mero zvišala z 0 na 4 odstotke. Vetrna energija na morju je ena kapitalsko najzahtevnejših oblik proizvodnje elektrike. Večina stroškov nastane na začetku, pri turbinah, temeljih in podmorskih kablih, prihodki pa prihajajo postopno skozi približno 25 let. Ko je bilo zadolževanje poceni, so ti projekti še prinašali skromen donos. Pri financiranju, dražjem za več odstotnih točk, mnogi izgubljajo denar skozi celotno življenjsko dobo. Stroški gradnje in komponent so se glede na leto 2021 povečali za 30 do 50 odstotkov, stroški financiranja evropskih projektov pa so se zvišali za 3 do 4 odstotne točke (KPMG/OFATE). Projekt, pripravljen na predpostavkah iz leta 2021, lahko v takih razmerah v celoti izgubi načrtovano maržo.

Tudi omrežje ni sledilo. V Nemčiji dobavni roki za komponente priključkov za vetrne elektrarne na morju zdaj segajo do šest let. Na Nizozemskem 60 odstotkov širitvenih projektov družbe TenneT v povprečju zamuja 2,5 leta. Vetrna elektrarna brez omrežnega priključka je nasedla naložba: vzdrževanje stane, prihodkov pa ni. Velike energetske družbe medtem kapital preusmerjajo v nafto in plin, kjer so roki povračila krajši, zato so vetrne zaveze v njihovih bilancah videti še slabše.

Kdo plača umik

Prvi izgubijo nemški odjemalci elektrike. Vlada je 90 odstotkov prihodkov iz dražb namenila omejevanju omrežnin in cen elektrike, da bi gospodinjstvom po energetski krizi leta 2022 znižala račune. Če bi zahteva TotalEnergiesa odprla vrata vračilom, bi iz tega vira izginilo več kot 7 mrd. evrov.

Dolgoročnejši strošek je zamuda. Družbi se sklicujeta na lastno naročeno študijo inštituta Fraunhofer in želita nemški cilj 70 GW vetrnih zmogljivosti na morju zamakniti za 16 let, z leta 2041 na 2057. Enak vzorec se kaže drugod. Nizozemska ne bo dosegla cilja 21 GW do leta 2031. Danska dražba decembra 2024 ni prejela nobene ustrezne ponudbe. Britanski peti krog dodelitev leta 2023 ni pritegnil nobene ponudbe za vetrne elektrarne na morju.

Vlade se zdaj vračajo k istemu instrumentu: pogodbam na razliko (Contracts for Difference, CfD), pri katerih država za 20 let zagotovi najnižjo ceno elektrike. Če tržna cena pade pod dogovorjeno raven, razliko pokrije proračun. Nemčija za leto 2027 preoblikuje dražbe okoli pogodb na razliko. Danska je za novo shemo pogodb na razliko dobila 5 mrd. evrov državne pomoči, ki jo je odobrila EU. Britanija je po neuspehu leta 2023 zvišala zajamčeno ceno in v sedmem krogu dodelila 8,4 GW zmogljivosti.

Lobistična organizacija industrije je negativne ponudbe razglasila za »mrtve«. Državna podpora se vrača po triletnem poskusu brez nje. Vprašanje, ki naj bi ga »subvencij prosta« vetrna energija rešila, ostaja odprto: koliko javnega denarja naj gre zasebnim energetskim družbam, pod kakšnimi pogoji in ali je mogoče nadomestiti leta, izgubljena v iskanju cenejše rešitve.