Trump odpira vzporedni kanal za Ukrajino

Donald Trump je 5. julija, dva dni pred srečanjem voditeljev Nata v Ankari, ločeno govoril z Vladimirjem Putinom in Volodimirjem Zelenskim. Skupne izjave ni bilo, prav tako ne preverjenega zaporedja dogodkov ali usklajenega opisa vsebine pogovorov (Le Monde, ZEIT). Dvaintrideset zavezniških delegacij zato prihaja na vrh, na katerem je ameriški predsednik tik pred tem odprl ločen kanal z obema stranema vojne.

Kaj sta klica spremenila in česa nista

Trump s telefonskima pogovoroma ni mogel prepisati Natove politike. Generalni sekretar Mark Rutte je več tednov ožil dnevni red Ankare na obrambne izdatke, proizvodnjo orožja in streliva ter podporo Ukrajini (NATO). Zavezniški odposlanci so sklepno izjavo uskladili še pred prihodom voditeljev (Euronews). Ameriški predsednik lahko pritiska na zaveznice, ne more pa sam spremeniti že dogovorjene Natove usmeritve.

Spremenil je politično ozračje. Podrobnosti pogovora s Putinom, ki naj bi trajal približno 90 minut, prihajajo iz brifinga svetovalca Kremlja Jurija Ušakova, zato jih je treba brati kot moskovsko različico, ne kot preverjeno vsebino (n-tv). Zaveznice so v Ankaro prišle z zavedanjem, da bodo morale braniti vnaprej dogovorjene zaveze o 5. členu, torej Natovem jamstvu kolektivne obrambe, o izdatkih in o Ukrajini. To so morale storiti za mizo s predsednikom, ki je pravkar govoril z obema vojskujočima se stranema.

Vprašanje, ki sta ga odprla klica, je zato praktično: ali so denar, sistemi zračne obrambe in proizvodne pogodbe za temi zavezami dovolj konkretni, da jih noben stranski kanal s Putinom ne more razgraditi?

Kako je odgovorila Evropa

Odzivi se niso razdelili po stopnji zaskrbljenosti, temveč po tem, kaj posamezna prestolnica potrebuje od Ankare.

Poljska se zavaruje na treh ravneh. Glavna zahteva Varšave je stalna prisotnost ameriških enot na poljskem ozemlju (Wprost, gov.pl). Premier Donald Tusk je hkrati svojo delegacijo pozval k previdnosti pri dodatnih finančnih zavezah za Ukrajino, saj Poljska po njegovih besedah že nosi posebno breme varovanja vzhodne meje Evropske unije (RMF24). Varšava ne pravi, da je treba za Ukrajino storiti manj. Upira se vlogi neomejenega plačnika, medtem ko je že zdaj glavni logistični koridor proti vzhodu.

Nemčija je odgovorila z denarjem. Kancler Friedrich Merz je ponovil, da se Ukrajina lahko zanese na Berlin, zlasti pri zračni obrambi (Handelsblatt). Nemčija je podpirala dolgoročnejšo zavezo pomoči, po poročanju FAZ pa bi največji delež dodatnega financiranja verjetno padel prav nanjo. Logika Berlina je jasna: zavezniško podporo je treba finančno vezati tako trdno, da je dvostranski telefonski pogovor ne more razveljaviti.

Francija je postavila formalno mejo. Skupna francosko-nemško-britansko-ukrajinska izjava s 7. junija določa, da morajo vsak del morebitnega dogovora, ki zadeva Evropsko unijo ali Nato, potrditi države članice oziroma zaveznice (Élysée). Preprosto povedano: Washington v dogovoru z Moskvo ne more trgovati z evropskimi ali zavezniškimi interesi. Macron dopušča, da je Trumpov kanal do Putina lahko uporaben, vendar le, če ga omejujeta ukrajinska udeležba in evropsko soglasje.

Finska in Švedska sta najmočneje zagovarjali pogled, da je Trumpov dostop do Moskve lahko tudi prednost, ne samo tveganje. Predsednik Alexander Stubb je trdil, da lahko le Trump prisili Putina za pogajalsko mizo (Yle). Švedski premier Ulf Kristersson je postavil tri pogoje: večjo evropsko obrambno odgovornost, močnejšo proizvodnjo orožja in nadaljevanje podpore Ukrajini (GP). Obe državi Ukrajino gledata skozi varnost Baltskega morja: če zavezniška podpora oslabi, se z njo spremeni tudi vojaško ravnotežje ob Rusiji v severni Evropi.

Preizkus izvedbe

Klica sta spremenila politično ozračje vrha, ne pa Natovih dejanskih odločitev. Noben sveženj pomoči se ni vidno spremenil. Skupnega ameriško-rusko-ukrajinskega opisa pogovorov ni. Vsa evropska stališča se stekajo v isti praktični odgovor: zaveze je treba zasidrati dovolj konkretno, da jih telefonski pogovor ne more razgraditi. Ali bodo sistemi zračne obrambe dejansko odpremljeni, proizvodne pogodbe podpisane in denar izplačan, je vprašanje, na katero bodo morale te vlade zdaj odgovoriti svojim javnostim.