Turčija pripravlja zakon, ki bi predsedniku Erdoganu dal nadzor nad spornimi sredozemskimi vodami

Od egejskih otokov ob anatolski obali do plinskih polj južno od Cipra Turčija pripravlja pravno preureditev vzhodnega Sredozemlja. Zakon o območjih pomorske jurisdikcije, ki ga je vladajoča AKP predstavila 12. maja na Univerzi v Ankari, bi doktrino »Modre domovine« prvič prenesel v zakonodajo. Predlog bi predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu omogočil, da razglasi izključni nadzor nad vodami, ki jih Grčija in Ciper štejeta za svoje (Al-Monitor, Turkiye Today). Časovnica ni naključna: Ankara bo 7. in 8. julija gostila vrh Nata, zakon pa naj bi v parlament prišel nekaj tednov prej.

Domači zakon s čezmejnim učinkom

Turčija ni podpisnica Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, najbližjega približka globalni ustavi za morja, zato se predlog izogne pogodbenim obveznostim. Namesto tega ustvarja domači pravni sprožilec za ukrepanje. Turški organi bi lahko ustavljali, zasegali ali izganjali plovila na območjih, ki si jih Ankara enostransko pripisuje. Grški zunanji minister Giorgos Gerapetritis je 15. maja opozoril, da bi uzakonitev teh zahtevkov »pokopala otoplitev odnosov v Egejskem morju« (iefimerida.gr). Atene so marca Združenim narodom poslale uradno pismo, v katerem vztrajajo, da vsi grški otoki, ne glede na velikost, po običajnem mednarodnem pravu ustvarjajo polna pomorska območja (Capital.gr).

Zunaj turških meja zakon po mednarodnem pravu nima teže. Vendar mu je za učinek niti ni treba imeti. Z mehanizmom predsedniškega odloka bi se dosedanje pomorske provokacije spremenile v dejanja državnega izvrševanja. Spor bi se s tem premaknil z ravni vojaškega signaliziranja na raven notranjega prava.

Tri evropske sile, trije različni izračuni

Evropski odziv kaže globoko razliko med Francijo, Nemčijo in Italijo.

Francija je izbrala vojaško signaliziranje. Emmanuel Macron je po izjavi v Atenah 25. aprila, da bo Francija Grčiji stala ob strani »ne glede na to, kaj se zgodi«, obiskal letalonosilko Charles de Gaulle ob Kreti (Élysée). Sporazum o statusu sil s Ciprom, pričakovan junija, naj bi formaliziral francosko vojaško navzočnost na otoku in južni Ciper spremenil v prednjo točko evropske projekcije moči (Observatoire Turquie).

Nemčija poskuša sedeti na dveh stolih. Vlada Friedricha Merza proučuje nakup turških raket dolgega dosega kot zamenjavo za tomahawke, odločitev pa bi lahko padla prav na vrhu v Ankari (Klamm.de). Berlin naj bi nakup namenoma financiral dvostransko, ne prek SAFE, novega instrumenta EU za skupno obrambno nabavo, ker bi Grčija in Ciper dogovor na ravni Unije blokirala (RegionalHeute). Fundacija Konrada Adenauerja to imenuje »strateška stava«: Nemčija daje prednost Turčiji kot južnemu sidru Nata pred solidarnostjo z državama članicama EU (KAS).

Italija molči. Rim je podpisal dogovor o brezpilotnih letalnikih z Baykarjem, poglablja pomorsko-industrijsko sodelovanje z Ankaro in si do leta 2030 prizadeva za 40 mrd. evrov dvostranske trgovine (Formiche). Iz palače Chigi doslej ni bilo javne kritike predloga o »Modri domovini«.

Natova past

Ameriški umik dela vojske iz Evrope, vključno s 5.000 vojaki iz Nemčije in odpovedano rotacijo brigade na Poljsko, Turčiji krepi položaj (LA Times, Euronews). Generalni sekretar Nata Mark Rutte je aprila obiskal turški obrambni kompleks ASELSAN, napredek turške vojaške industrije označil za »revolucijo« in izrecno zavrnil javno komentiranje grško-turškega spora (NATO, NATO transcript).

Turčija ima dolgo prakso uporabe Natovih pravil za izsiljevanje koncesij. Z vetom na švedsko članstvo si je odprla pot do dogovorov o letalih F-16. Zaradi nakupa sistema S-400 je sprejela ameriške sankcije, ne da bi zapustila zavezništvo. Zdaj zakonsko utrjuje pomorske zahtevke proti dvema članicama EU, hkrati pa gosti vrh, ki potrebuje njuno sodelovanje. Vsaka nova zaostritev preverja, ali Natovo pravilo soglasja, po katerem lahko ena članica blokira odločitve, Turčijo omejuje ali ji daje dodatno vzvodje.

Kaj ostaja odprto

Predlog še ni prišel v turški parlament. Od tega, ali bo sprejet pred vrhom ali po njem, bo odvisno, ali bodo zavezniki soočeni z izvršenim dejstvom ali s pogajalskim adutom. Najostrejša orodja EU, sankcije, zahtevajo soglasje Sveta, to pa blokirajo iste države, ki zdaj poglabljajo obrambne vezi z Ankaro. Ciprska plinska polja Kronos, Aphrodite in Glaucus se zaradi pravne negotovosti soočajo z zamiki naložb (Politis). Tri največje evropske sile imajo vsaka svojo ceno za pogled stran. Turška stava je, da se nobena od njih ne bo pripravljena dogovoriti o ceni za odpor.