Turčija uzakonja sporne pomorske zahteve, evropske sile pa sklepajo nove obrambne dogovore

Turčija želi sporne pomorske meje v Egejskem morju in vzhodnem Sredozemlju zapisati v domače pravo. V istem času so tri največja evropska gospodarstva v Ankaro pošiljala ministre in podjetja, da bi poglobila obrambno sodelovanje.

Osnutek krovnega zakona o pomorski pristojnosti, ki naj bi po 31. maju prišel v turški parlament, uzakonja grožnjo casus belli iz leta 1995 proti morebitni razširitvi grških teritorialnih voda, spornim egejskim otokom z oznako »sive cone« odvzema pomorske pravice in predsedniku daje pooblastilo, da brez nove parlamentarne odobritve razglaša morska območja s »posebnim statusom« (Ethnos, Protothema). Turčija ni podpisnica Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), temeljnega globalnega sporazuma o določanju pomorskih meja. Bruselj zato z Ankaro nima niti skupnega pravnega izhodišča, na katerem bi lahko izpodbijal turške zahteve (Libre).

Trg orožja

Tri največja evropska gospodarstva so v dveh tednih pred tem rokom krepila obrambne vezi s Turčijo.

Belgija je med 10. in 14. majem v Ankaro in Istanbul poslala 428-člansko trgovinsko delegacijo, ki jo je vodila kraljica Mathilde. Obrambni minister Theo Francken je podpisal devet obrambnih sporazumov, izrazil zanimanje za turške drone in Turčijo označil za »zgled« evropske obrambne modernizacije (Yeni Safak, BusinessAM). Francken je podprl tudi vključitev Turčije v SAFE, 150 milijard evrov vreden instrument Evropske unije za financiranje obrambe. Grčija in Ciper sta oktobra 2025 turško sodelovanje v SAFE blokirala z vetom. Belgija zdaj želi, da se ta odločitev spremeni (Daily Sabah).

Francoska družba Safran Electronics je 12. maja v Istanbulu sklenila strateško partnerstvo z Baykarjem, vodilnim turškim proizvajalcem dronov. Dogovor na dronu TB2 kanadske senzorje nadomešča s francoskimi sistemi za ciljanje, Baykarju pa s tem zmanjšuje odvisnost od zahodnih izvoznih omejitev (Opex360). Tri tedne prej je Emmanuel Macron v Atenah francosko klavzulo o vzajemni obrambi z Grčijo opisal kot »nedotakljivo« in francoski jedrski dežnik razširil na grško ozemlje (Le Figaro). Pariz tako hkrati obljublja obrambo Grčije in opremlja državo, ki ji grozi.

Nemčija je 18. maja obnovila strateški dialog s Turčijo, prvič po letu 2014, obenem pa preučuje turške rakete dolgega dosega kot mogoč nadomestek za Tomahawk (KAS). Berlin podpira tudi vključitev Turčije v SAFE.

Zakaj Evropa ne najde odgovora

Evropska unija ima formalna orodja za primere, ko tretja država izziva suverenost članice: ciljni sankcijski režim iz leta 2019, zamrznjeno posodobitev carinske unije in vpliv prek predpristopnega financiranja. Proti Turčiji ta orodja ne delujejo.

Sankcije v Svetu EU zahtevajo soglasje vseh 27 vlad, zato jih lahko ustavi ena sama država. Madžarska je ukrepe proti Turčiji že blokirala. Bolgarija in Romunija, ki sta v Črnem morju odvisni od turškega sodelovanja, se izogibata zaostrovanju. Dogovor EU in Turčije o migracijah iz leta 2016, po katerem Ankara gosti približno 3,9 milijona sirskih beguncev, Turčiji daje trajen vzvod: kaznovanje Ankare bi lahko sprožilo novo migracijsko krizo na jugovzhodni meji Unije (CER, Verfassungsblog).

Grčiji in Cipru ostaja eno orodje: veto. Z njim sta Turčijo izključila iz SAFE in še naprej blokirata pogovore o posodobitvi carinske unije. Toda veto preprečuje koristi, ne ustvarja stroškov. Turčija je oktobra 2025 izgubila dostop do SAFE, a od takrat ni spremenila nobene pomorske zahteve.

Koalicija držav, ki želijo ta veto odpraviti, se širi. Belgija, Nemčija, Italija, Španija, Madžarska in Poljska podpirajo vstop Turčije v SAFE in to predstavljajo kot logiko zavezništva v Natu, ne kot popuščanje Ankari. Države, ki kupujejo turško orožje, so hkrati tiste, ki Turčiji odpirajo vrata do evropskega obrambnega denarja.

Natov ščit

Atene trdijo, da turški krovni zakon po mednarodnem pravu ne bo imel pravnega učinka. Tiskovni predstavnik grške vlade Pavlos Marinakis ga je označil za domačepolitično predstavo (Ethnos). Toda Ankara si s tem zakonom gradi notranje pravno pooblastilo za prihodnje ravnanje v spornih vodah, ki po sprejetju ne bo več potrebovalo dodatne odobritve parlamenta.

Vrh Nata v Ankari 7. in 8. julija bo sledil le nekaj tednov po pričakovanem sprejetju zakona. Nobena članica EU si ne bo želela javnega spora z državo gostiteljico. Turčija svoje pomorske zahteve najprej zapiše v zakon, nato gosti zavezništvo, ki Evropi omejuje prostor za odziv. Časovnica vrha zato deluje kot politični ščit.