Turški plinovod mimo Cipra

Turčija in oblasti na severu Cipra, ki jih priznava samo Ankara, ne pa tudi katera koli druga članica Združenih narodov ali Evropska unija, sta 10. julija podpisali dogovor o podmorskem plinovodu med turško celino in zasedenim severom otoka (Cyprus Mail, Deutschlandfunk). Štiri dni pozneje so zunanji ministri EU Turčijo pozvali, naj spoštuje suverenost države članice. Med inženirskim projektom in diplomatsko izjavo je vprašanje, od katerega je odvisna verodostojnost EU v vzhodnem Sredozemlju: ali lahko Unija svojim besedam doda ceno, kadar jih preizkuša država, ki jo hkrati potrebuje kot partnerico?

Infrastruktura kot politično dejstvo

Kratkoročni namen projekta je jasen: cenejša elektrika za severni Ciper, pri čemer naj bi bil plinovod dokončan okoli leta 2028. Toda zasnovan je za pretok v obe smeri, kar pomeni, da bi plin nekoč lahko potoval tudi z otoka proti Turčiji in naprej v Evropo (Türkiye Today). Ta podrobnost iz oskrbovalnega voda naredi politično trditev. Zasedeni sever postavlja kot prihodnjo pot, po kateri bi energetska politika otoka tekla prek Ankare, ne prek mednarodno priznane Republike Ciper (Capital). Turški podpredsednik Cevdet Yilmaz je projekt označil za »zgodovinskega« in dejal, da ustvarja »še eno močno vez« med Turčijo in severom (Politis).

Ankara nepriznano politično realnost spreminja v fizično. Memorandumi se lažje razveljavijo kot cevi na morskem dnu.

Odločne besede brez cene

Ciprsko zunanje ministrstvo je dogovor obsodilo kot nezakonit, podpisan med obiskom, ki ga je označilo za nezakonitega, na zasedenem ozemlju (Sigmalive). Zunanji minister Constantinos Kombos je primer odprl na Svetu za zunanje zadeve EU, kjer zunanji ministri sedemindvajseterice oblikujejo skupna stališča o zunanjih odnosih. Trdil je, da bi plinovod brez soglasja prečkal morska območja Republike Ciper (Cyprus Mail). Grčija je to stališče podprla, Atene pa so napredek v odnosih med EU in Turčijo povezale z nezadovanjem pri ciprskem vprašanju (RIK).

Visoka predstavnica Kaja Kallas je po zasedanju Sveta dejala, da mora Turčija spoštovati suverenost in suverene pravice vseh držav članic EU (EEAS). Izjava je bila jasna. Ukrepov ni bilo.

Razlike med večjimi prestolnicami sledijo znanemu vzorcu. Nemčija priznava samo Republiko Ciper, vendar Ankaro obravnava kot nujno za kohezijo Nata, upravljanje migracij in energetsko sodelovanje. Nedavni stik kanclerja Merza z Ankaro je v ospredje postavil enotnost zavezništva, ne Cipra (Bundesregierung). Italija ima neposredno industrijsko izpostavljenost zaradi dejavnosti družbe ENI v ciprskih vodah, toda javno dostopni viri ne kažejo izjave italijanske vlade o samem plinovodu (Formiche). Francija je potrdila, da se tehnično delo s Turčijo pri sistemu zračne obrambe SAMP/T nadaljuje, kar kaže, da imajo obrambnoindustrijske vezi prednost pred zaostrovanjem v vzhodnem Sredozemlju (Zonebourse).

Razkorak med orodji in voljo

EU ima orodja, ki bi jih lahko uporabila. Svet je leta 2019 vzpostavil okvir sankcij posebej za neodobreno turško vrtanje v vzhodnem Sredozemlju (Council, Eur-Lex). Sklepi Evropskega sveta ponovno približevanje med EU in Turčijo opredeljujejo kot »postopno, sorazmerno in reverzibilno«, kar Cipru daje politično oporo za upočasnitev koristi pri trgovini, vizumih ali carinski uniji (European Council). Bruselj je pred kratkim imenoval posebnega odposlanca za Ciper in s tem pokazal, da želi odpreti diplomatsko okno (Le Figaro).

Toda odločitve skupne zunanje in varnostne politike zahtevajo soglasje, zato jih lahko blokira ena sama država. Javno dostopni viri hkrati ne kažejo predloga sankcij, objavljenega zemljevida trase z navedbo morskih območij, ki bi jih plinovod prečkal, niti pripravljenosti Berlina, Pariza ali Rima, da bi Turčiji naložili ceno za ignoriranje Cipra.

Vzorec je znan iz drugih preizkusov evropske suverenosti: EU načelo brani, prakso pa razdeli v ločene predale. Ciper in Grčija vztrajata pri meji. Večje prestolnice prikimajo in strateške kanale z Ankaro pustijo odprte. Jamstvo EU Cipru tako ostaja izjava, ne vzvod. Ali ga bodo spremenili v nekaj, kar bi Turčija dejansko občutila, je vprašanje za Berlin, Pariz in Rim. Za zdaj nihče od njih ni ponudil odgovora.