Dvanajsterica terja večji Sklad za modernizacijo

Poljska že sestavlja zavezništvo za naslednji spor o denarju za evropski zeleni prehod. Dvanajst vlad želi, da se Sklad za modernizacijo po letu 2030 ohrani in poveča; pobudo podpirajo Poljska, Češka, Romunija, Grčija in druge pretežno manj premožne oziroma s premogom bolj obremenjene države (Bankier, Reuters prek Investing.com). V ozadju je vprašanje, ki spremlja celoten evropski podnebni okvir: kdo dobi denar, zbran s tem, ko Evropa podjetjem zaračuna onesnaževanje.

Kako onesnaževanje postane javni denar

Sistem EU za trgovanje z emisijami, ETS, podjetjem nalaga, da za svoje izpuste pridobijo pravice do emisije v skladu z Direktivo 2003/87/ES. Preprosto povedano: cena ogljika podraži izpuščanje, dražbe emisijskih pravic pa del tega stroška pretvorijo v javni prihodek.

Sklad za modernizacijo del tega denarja usmerja v elektroenergetska omrežja, energetsko učinkovitost, čistejšo proizvodnjo elektrike in posodobitev industrije v državah z večjimi naložbenimi potrebami, kot pojasnjuje Evropska komisija. To je dogovor, ki ga želi poljska koalicija podaljšati: če se ogljični stroški vrnejo v obliki novih energetskih sistemov, je ETS politično lažje braniti; če se ne, ga lahko vlade s starejšo infrastrukturo prikažejo kot odliv.

Zneski so že zdaj veliki. Leta 2024 so dražbe v okviru ETS po podatkih Komisije prinesle skoraj 3 mrd. evrov za Sklad za inovacije in več kot 6 mrd. evrov za Sklad za modernizacijo (podatki Komisije o dražbah). Bankier poroča, da Varšava v obdobju 2021-2030 iz sklada pričakuje okoli 14 mrd. evrov oziroma približno 60 mrd. zlotov, kar pojasnjuje, zakaj Poljska ukrepa, še preden se začne pisanje naslednjih pravil (Bankier).

Koga sklad varuje

Koalicija v vsaki prestolnici ne pomeni istega. Poljska želi velik in predvidljiv tok denarja za preobrazbo elektroenergetike. Češka ima bolj neposredno skrb: ogljični stroški lahko prizadenejo ogrevanje, industrijo in javne finance, še preden naložbe znižajo račun.

Ta razlika je pomembna za gospodinjstva. Evropska investicijska banka Sklad za modernizacijo opisuje kot naložbeno orodje za države članice, ne kot neposredno nadomestilo državljanom (EIB). Za gospodinjstva bo ostrejši pritisk prišel iz ETS2, ločenega ogljičnega trga za stavbe in cestni promet. Češki mediji so navedli oceno, da bi ETS2 lahko povprečne mesečne stroške češkega gospodinjstva zvišal za približno 477 čeških kron, medtem ko je glavna zaščita gospodinjstev predvidena v Socialnem skladu za podnebje, ne v Skladu za modernizacijo (Aktuálně.cz).

Romunija kaže infrastrukturno stran spora. Digi24 je prihodnji energetski program povezal z več kot 5.000 MW novih vetrnih in sončnih zmogljivosti ter 3.000 MWh hranilnikov prek mehanizmov načrta za okrevanje in Sklada za modernizacijo (Digi24). Poročilo ne razjasni, kolikšen del je že financiran, pogodbeno dogovorjen ali šele načrtovan. Pokaže pa, zakaj bodo omrežja in hranilniki v središču razprave po letu 2030.

Ista emisijska pravica ne more plačati vseh

Pritisk na denar iz ETS je že viden. Komisija je sporočila, da je bil cilj 8 mrd. evrov za dražbe emisijskih pravic, povezane z Mehanizmom za okrevanje in odpornost ter pobudo REPowerEU, dosežen po prodaji 111.455.000 pravic, zato se bodo te dražbe ustavile do avgusta 2026 (obvestilo Komisije). Isti vir ogljičnega denarja se je že uporabil za okrevanje, energetsko varnost in podnebne naložbe.

Zato bogatejše članice razpravo o Skladu za modernizacijo slišijo kot del širšega proračunskega pritiska. Friedrich Merz je dejal, da so sedanje zamisli o proračunu EU finančno nevzdržne in neuravnotežene, saj bi lahko nemški letni prispevek povečale za 15 do 20 mrd. evrov (zapis nemške zvezne vlade). Večji Sklad za modernizacijo še ne pomeni samodejno nemškega čeka. Spada pa v isti spor: kdo plača, ko obrambo, Ukrajino, konkurenčnost in podnebje hkrati spremljajo nove finančne zahteve.

Najmočnejši argument poljske koalicije je praktičen. Evropa ne more trajno zaračunavati ogljika, hkrati pa revnejšim energetskim sistemom pustiti premalo denarja za prehod. Najmočnejši ugovor je enako praktičen: vsaka emisijska pravica, rezervirana za en namen, ne more hkrati blažiti stroškov gospodinjstev, financirati industrije, podpirati inovacij in razbremenjevati proračuna EU.

Veliko ključnih podrobnosti še manjka. Pismo koalicije v navedenih poročilih ni javno objavljeno, zato je treba trditve o upravičenosti jedrske energije obravnavati previdno. Ni preverjenega finančnega okvira po letu 2030, ni formule za razdelitev sredstev in ni primerljive ocene naložbenih vrzeli po državah. Pravi preizkus za Bruselj bo, ali lahko ohrani politično verodostojnost cen ogljika, ne da bi se vsaka emisijska pravica spremenila v spor med industrijo, gospodinjstvi, revnejšimi državami in proračunom EU.