Ukrajine ni bilo za dunajsko mizo

Julija so se na Dunaju nekdanji visoki predstavniki Velike Britanije, Francije in Nemčije sestali z neimenovanim ruskim sogovornikom, da bi preverili pogoje za mirovne pogovore o vojni v Ukrajini, poroča Bloomberg. Nobena vlada srečanja ni prevzela nase. Ruskega udeleženca niso imenovali. Primer zato sodi v sivo območje diplomacije po neformalnih kanalih: pogovor o koncu vojne je potekal brez države, ki jo ta vojna neposredno zadeva.

Nekdanji uradniki, brez formalnega mandata

Bloomberg je imenoval tri zahodne udeležence. Tim Barrow je nekdanji britanski svetovalec za nacionalno varnost. Markus Ederer je nekdanji nemški državni sekretar in nekdanji veleposlanik EU v Rusiji. Pierre Vimont je izkušen francoski diplomat in nekdanji generalni sekretar Evropske službe za zunanje delovanje, zunanjepolitične službe EU. Vsi trije so opravljali funkcije, zaradi katerih so za Moskvo prepoznavni in potencialno verodostojni sogovorniki.

Srečanje naj bi organiziral Centre for Humanitarian Dialogue, švicarska nevladna organizacija za posredovanje v konfliktih, poroča Bloomberg. Ederer in Vimont sta člana njenega odbora, navaja Gândul. To prekrivanje je pomembno, ker briše mejo med nastopom v zasebni vlogi in delovanjem kot neformalni diplomatski kanal uveljavljene posredniške organizacije.

Ruska stran ostaja neznanka. Dopisnik n-tv Rainer Munz je ugibal, da bi lahko šlo za Aleksandra Vološina, nekdanjega vodjo administracije Kremlja, vendar je to predstavil kot možnost, ne kot potrjeno identifikacijo (n-tv). Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov se na Bloombergovo prošnjo za komentar ni odzval.

Vlade se distancirajo, kanala pa ne zapirajo

Vse vpletene prestolnice so se od srečanja oddaljile. Nemško zunanje ministrstvo je sporočilo, da o njem nima »keine Kenntnis«, torej nobenih informacij, in da pogovori niso potekali v njegovem imenu niti niso bili z njim usklajeni (Berliner Zeitung). Francija zadeve ni želela komentirati (Challenges). Velika Britanija je odgovorila s splošnim stališčem, da podpira »pravičen in trajen mir«, ne da bi se opredelila do vloge nekdanjih uradnikov (The Moscow Times).

Vlade pogovora niso prevzele, vendar ga tudi niso zaprle. Kot je pojasnil Telegrafi, takšna srečanja vlad pravno ne zavezujejo, nekdanjim uradnikom pa omogočajo, da preizkušajo možne rešitve, ki jih je pozneje mogoče prenesti sedanjim oblastem. Takšna ureditev Londonu, Parizu in Berlinu omogoča zanikanje odgovornosti. Moskvi pa daje kanal.

Vzhod v tem vidi opozorilo

Francoski in nemški mediji so Dunaj večinoma obravnavali kot sondiranje diplomatskega terena. Poljska razprava ga je brala kot grožnjo.

Nekdanji poljski veleposlanik Jerzy Marek Nowakowski je srečanje označil za »slab signal« in ocenil, da kanal z Moskvo ni v poljskem interesu ter da odsotnost Poljske »nam ne koristi« (Fakt). Onet je Dunaj povezal z ločenim neformalnim srečanjem v Bakuju v začetku julija, kjer so se sestali drugi nekdanji nemški in ruski predstavniki. Dve neformalni srečanji v enem mesecu, obe z nekdanjimi nemškimi uradniki, obe brez Ukrajine in držav vzhodnega krila: ponavljanje je tisto, zaradi česar primer ni več osamljen dogodek, temveč vzorec.

Dunajsko srečanje je prišlo tudi kmalu po tem, ko sta Velika Britanija in Francija kot sopredsedujoči Koaliciji voljnih, zavezništvu za vojaško podporo Ukrajini, znova potrdili, da mora vsak mir vključevati »polno in stalno sodelovanje« Ukrajine. Julijska Kijevska deklaracija je načelo zapisala naravnost: o Ukrajini se ne sme odločati brez Ukrajine.

Dunajsko srečanje ni sprejelo odločitve. Toda preverjanje pogojev za prihodnje mirovne pogovore brez Ukrajine in z neimenovanim ruskim sogovornikom preizkuša prav tisto načelo, ki naj bi takšno ravnanje preprečilo. Tri največje evropske sile ne morejo hkrati ponavljati, da se brez Kijeva ne zgodi nič, in puščati nepojasnjeno, ali njihovi nekdanji visoki uradniki zunaj ukrajinskega pogleda preverjajo stališča Moskve. Ukrajina in vzhodno krilo potrebujeta odgovor, kaj ti kanali proizvajajo in kdo jih je, če sploh kdo, odobril.