Ameriški odposlanec Jeff Landry ob razpadu danske vlade išče suverena vojaška oporišča

Jeff Landry, Trumpov posebni odposlanec za Grenlandijo, je 17. maja brez vnaprejšnje napovedi pristal v Nuuku, dva dni pred poslovno konferenco, ki naj bi bila uradni razlog za obisk. Prišel je v trenutku, ko Danska nima vlade, Grenlandija nima zakona o preverjanju tujih naložb, Evropa pa poskuša zavarovati dostop do mineralov, preden to stori Washington.

Landryjev prihod izkorišča prekrivanje institucionalnih vrzeli. Grenlandija ima med drugim 25 od 34 surovin, ki jih EU uvršča med kritične minerale, ter največja nahajališča redkih zemelj zunaj Kitajske, vendar je njihov politični in pravni nadzor v tem trenutku šibek.

Praznina, v katero je vstopil Landry

Danska je brez delujoče izvršne oblasti že več kot sedem tednov. Potem ko Mette Frederiksen ni uspela oblikovati koalicije, je Troels Lund Poulsen 11. maja postal kraljevi pooblaščenec za preverjanje možnosti za novo vlado, z rokom 14 dni. Na konferenci Future Greenland ni bilo nobenega danskega ministra; prišel je samo arktični veleposlanik. Zaradi politične ohromelosti v Københavnu se grenlandski premier Jens-Frederik Nielsen z Washingtonom pogaja večinoma sam.

Nielsenovo stališče je jasno, a omejeno. »Nismo naprodaj. Nihče si nas ne more prilastiti,« je 12. maja dejal na Copenhagen Democracy Summit. Zavrnitev ozemeljskih koncesij je zaostril z besedami, da ne bo odstopil »niti poštne znamke«, hkrati pa potrdil, da je okrepljena ameriška vojaška navzočnost »del pogovorov«. Prav v prostoru med zavrnitvijo prenosa suverenosti in pripravljenostjo na vojaško širitev leži dejanski vzvod pritiska.

Kaj Washington v resnici hoče

Ameriški predlog je presegel zgodnjo Trumpovo retoriko o priključitvi in postal pravno natančnejši. Washington želi tri nova vojaška oporišča, v Narsarsuaqu, Kangerlussuaqu in na tretji, nerazkriti lokaciji, vsa pa bi imela status ameriškega suverenega ozemlja. To bi pomenilo ameriške enklave, kjer dansko in grenlandsko pravo ne bi veljalo, po vzoru britanskih suverenih baznih območij na Cipru, ne pa običajnih sporazumov, ki urejajo ameriška oporišča v Nemčiji ali na Japonskem.

Takšen dogovor bi zahteval bodisi spremembo danske ustave bodisi grenlandsko neodvisnost, ki bi ji sledil prenos ozemlja. Pravni strokovnjaki obe poti po veljavnem pravu ocenjujejo kot izjemno zahtevni. Toda že sama zahteva ustvarja pogajalski pritisk: vse, kar ne bi šlo do statusa suverenega ozemlja, lahko Washington predstavi kot »razumen« kompromis.

Vzporedni evropski pospešek

Medtem ko je Landry govoril o »trgovinski misiji«, so evropske vlade že ukrepale. Francoski minister za trgovino Nicolas Forissier je prispel dva dni prej, da bi podpisal izjavo o sodelovanju pri trajnostnem rudarjenju, francoska geološka služba pa financira satelitsko kartiranje grenlandskega podzemlja.

Nemški odziv je pokazal previdno računico. Kancler Merz je 15. maja zasebno govoril s Trumpom in se izognil javnemu sporu, hkrati pa je na Arktiko poslal štiri Eurofighterje kot znak solidarnosti z Dansko. Vidna naj bi bila vojaška poteza, ne diplomatski kanal. Finska je poslala dva častnika za zvezo, potezo pa je njeno zunanje ministrstvo sprva označilo za »nesporazum«, preden je potrdilo, da je bila namerna.

Natova operacija Arctic Sentry, ki se je februarja začela pod generalnim sekretarjem Markom Ruttejem, ponuja večstranski okvir. Rutte je bil neposreden: »Iz mojih pogovorov z ameriškim predsednikom izhaja, da je eden od delovnih sklopov zdaj Arctic Sentry.« Operacija arktično vojaško dejavnost umešča pod Združeno poveljstvo Norfolk, ameriško poveljstvo, kar Washingtonu daje operativno prednost skozi zavezniško arhitekturo, ne skozi formalne ozemeljske zahteve.

Vrata brez ključavnice

Evropski Akt o kritičnih surovinah, ki določa zavezujoče cilje za pridobivanje in recikliranje do leta 2030, ter načrt RESourceEU za leto 2026 predvidevata 3 mrd. evrov. Toda grenlandski zakon o preverjanju naložb, ki bi Nuuku omogočil blokiranje prevzemov v strateških sektorjih, je bil umaknjen s spomladanskega zasedanja parlamenta in preložen na jesen. Do takrat, kot je priznal tudi Nielsen, ni pravnega mehanizma, ki bi omogočal prepoznavanje ali blokado kupcev, ki bi delovali v imenu Washingtona.

Kanadsko-norveški konzorcij je že pridobil rudarske pravice v grenlandskem koridorju Quanefield brez takšnega preverjanja. Evropsko računsko sodišče je februarja opozorilo, da EU verjetno ne bo dosegla svojih ciljev za pridobivanje surovin do leta 2030. Tekma za grenlandske minerale je zato preizkus institucionalne hitrosti. Washington deluje v dneh. Evropa načrtuje v letih.