ZDA prepolovile bombnike za NATO

Ameriška vojska se iz Evrope umika hitreje, kot so zaveznice pričakovale, pri tem pa se najpomembnejši rezi izognejo pravnemu varovalu, ki ga je kongres postavil za omejevanje takšnih odločitev. Washington zmanjšuje sile, ki jih je obljubil Natovemu kriznemu načrtovanju: strateških bombnikov bo za polovico manj, bojnih letal za tretjino manj, podmornic pa ne bo več. Ker te spremembe potekajo po kanalih izvršilne veje oblasti in ne zahtevajo glasovanja v kongresu, evropske prestolnice iščejo nadomestila za vrzeli, ki jih pred letom 2029 realno ne morejo zapreti.

Dva kanala, eno nezaščiteno mesto

Zaskrbljenost evropskih uradnikov je mogoče razumeti šele, ko ločimo dve vrsti ameriške vojaške prisotnosti. Prva so vojaki, ki so fizično nameščeni v Evropi; danes jih je približno 80.000. Kongres je v 1249. členu NDAA, letnega ameriškega zakona o pooblastilih za obrambo, določil spodnjo mejo 76.000 vojakov. Če bi Pentagon želel pasti pod to raven, bi moral zakonodajalcem potrditi, da zmanjšanje ne bo škodovalo varnosti zaveznic. To varovalo običajno pritegne največ pozornosti.

Večjo težo pa ima Natov model sil. V njem je zapisano, kaj posamezna zaveznica obljubi za primer krize: enote, ki bi iz domačih oporišč prišle v 10, 30 ali 180 dneh. Te obljube so v rokah izvršilne oblasti. Noben zakon jih ne omejuje. Ko je odposlanec Pentagona Alexander Velez-Green 22. maja obveščal Natove uradnike, je predstavil prav reze v tej kategoriji: polovico manj bombnikov, tretjino manj bojnih letal, nič podmornic ter manj letal za oskrbo z gorivom in rušilcev (CDE News). Pentagon je številke potrdil, časovnice pa ni navedel.

Welt am Sonntag je 30. maja poročal, da bo umik potekal hitreje, kot je bilo sporočeno prej, in brez prehodnega obdobja, na katero so računale evropske vlade. Natov diplomat je Reutersu dejal, da bo tempo »odvisen od zmožnosti drugih, da ponudijo alternative«, in dodal, da »še ni vse dokončno odločeno, niti v ZDA«.

Vrzeli ni mogoče zapreti samo z denarjem

Obseg nadomeščanja presega tako proračune kot proizvodne zmogljivosti evropske obrambne industrije. IISS je leta 2025 ocenil, da bi posnemanje ameriških konvencionalnih zmogljivosti v evroatlantskem prostoru stalo 226 do 344 milijard dolarjev samo za platforme, v 25 letih pa skoraj 1 bilijon dolarjev. Ocena Inštituta Kiel iz maja 2026 postavlja ceno smiselne, ne popolne evropske avtonomije na približno 50 milijard evrov na leto v desetletnem obdobju. Samo primanjkljaj bojnih letal pomeni potrebo po 350 do 400 dodatnih letalih, ki jih evropske tovarne ne morejo dobaviti pred sredino tridesetih let.

Dva evropska odziva kažeta, kako različno se prestolnice prilagajajo. Francija širi svoje jedrsko odvračanje prek koncepta, ki ga imenuje »dissuasion avancée«, napredno odvračanje: partnerske države se zanašajo na francosko jedrsko jamstvo, ne da bi imele kakršen koli skupni nadzor nad odločitvijo o uporabi orožja. Norveška je 27. maja z dogovorom iz Narvika postala deveta država v tem okviru. Na konvencionalni strani Nemčija in Nizozemska prek skupnega 1. nemško-nizozemskega korpusa prevzemata poveljniško odgovornost za obrambo Estonije in Latvije, kar pomeni neposreden prenos vodilne vloge pri obrambi Baltika iz ameriških v evropske roke.

Okno 2027–2029

Oba premika razkrivata isto težavo: čas. Načelnik poljskega generalštaba je potrdil razvoj domačih orožij za napade na velike razdalje, vendar priznal, da bodo prvi rezultati vidni šele čez »najmanj dve leti«. Inštitut EU za varnostne študije opozarja, da odpovedana namestitev raket tomahawk v Nemčiji »odstranjuje ključno sestavino evropskega odvračanja« v času, ki ga opisuje kot »leta vojaškega prehoda«. Carnegie Endowment ugotavlja, da se baltske države bojijo umika, ki bi prišel, »preden bo Evropi uspelo zapolniti obrambne vrzeli«.

Ocene se stekajo v isto ranljivo obdobje: leta 2027 do 2029, ko bodo ameriški rezi najbolj občutni, evropska nadomestila pa bodo še leta oddaljena od dobave. Naslednji preizkus bo v začetku junija na Natovi konferenci o zagotavljanju sil, kjer bodo evropske države morale povedati, katere ameriške vrzeli nameravajo zapolniti. Washington je zaporedje postavil tako, da zaveznice postavlja pred ostro izbiro: javno obljubiti zapiranje vrzeli, ki jih še ne morejo zapreti, ali pa na julijski vrh v Ankari priti brez odgovora.