ZDA Iranu postavile ladijski ultimat

ZDA so Iranu dale 24 ur, da javno napove, da se bo vzdržal napadov na trgovske ladje v Hormuški ožini, sicer bi se lahko sovražnosti znova začele (in.gr). Ultimat je sledil napadom na tri tankerje blizu ožine 7. julija (LA Times). Po mednarodnem pravu imajo trgovske ladje v mednarodnih ožinah pravico tranzitnega prehoda (UNCLOS Part III). Toda pravica na papirju ne pomeni več, da je plovba tudi ekonomsko smiselna. Evropski stroški nastajajo prav v razkoraku med tem, kar pravo dovoljuje, in tem, kar so zavarovalnice pripravljene kriti.

Kdo v resnici odloča, ali ladje plujejo

O tem, ali bo tanker plul skozi Hormuz, ne odločajo zunanji ministri. Odločajo zavarovatelji vojnih tveganj, klubi P&I, torej vzajemne zavarovalnice za odgovornost do posadke, tovora in onesnaženja, oddelki za skladnost ter banke.

Po zadnjih napadih se je ladijski promet skozi ožino močno zmanjšal (Gulf News). Zavarovatelji vojnih tveganj so nekaterim ladjarjem svetovali, naj plovbe začasno povsem ustavijo, kritje pa so začeli določati v 24- do 48-urnih časovnih oknih (Business Standard). Pričakuje se, da bodo premije ostale povišane tudi po delnem okrevanju prometa (Insurance Asia). Svetovalno poročilo družbe Inchcape za Bližnji vzhod opisuje nadzorovano premikanje ladij, čakalna območja in obvezne ocene tveganja (Inchcape Shipping Services). Pot je odprta, vendar ne deluje normalno.

Sankcije dodajo še eno oviro. Podjetja, povezana z ZDA, ne smejo plačevati iranskim akterjem ali strukturam, povezanim z Revolucionarno gardo, za varen prehod (OFAC FAQ 1249). Tudi podjetja zunaj ZDA so izpostavljena tveganju, če plačilo kakorkoli preide skozi dolarje, pozavarovatelje ali banke z ameriško izpostavljenostjo (Clyde & Co). Ladjar ima lahko pravico do prehoda, najde zavarovalnico, ki bi ga bila pripravljena kriti, in se vseeno ustavi pri pravilih skladnosti.

Evropa plačuje skozi ceno, ne skozi pomanjkanje

Evropi za zdaj ne grozi, da bi ostala brez plina. Evropska komisija je skupini EU za usklajevanje oskrbe s plinom sporočila, da ne vidi neposredne grožnje zimski oskrbi (Świat OZE). Nemški energetski regulator je ocenil, da ima plin iz Zaliva v nemški oskrbi manjšo vlogo (Tagesschau).

Težava je drugje: Evropa je na svetovnih energetskih trgih prevzemnica cen. Motnje v Zalivu so že zmanjšale evropski uvoz utekočinjenega zemeljskega plina in upočasnile polnjenje skladišč v primerjavi z lanskim letom (S&P Global). Evropske referenčne cene plina so se zvišale, skladišča pa so precej pod ravnjo iz istega obdobja lani (money.pl). BNP Paribas opozarja, da je evropska bilanca rafiniranih naftnih proizvodov, zlasti dizelskega goriva, postala bolj odvisna od uvoza in zato bolj občutljiva na šoke iz Zaliva (BNP Paribas).

Stroški se ne porazdelijo enakomerno. Španska regulirana tarifa za plin se je julija zvišala zaradi kombinacije dražjih surovin, povezanih s Hormuzom, in višjega DDV (El Español). Poljska ima zaradi zmogljivosti terminala za utekočinjeni zemeljski plin več manevrskega prostora. Rotterdam, največje evropsko pristanišče za sprejem goriv, pa stoji na koncu iste verige zavarovanj, voznin in skladnosti, ki jo Hormuz pretrese na začetku (Vandaag & Morgen).

Mornariške patrulje zavarovalnic ne prepričajo

Britansko-francosko-omanske operacije odstranjevanja min zmanjšujejo fizično tveganje, vendar dodatki za vojno tveganje ostajajo (Procurement Institute). Mednarodna pomorska organizacija, specializirana agencija Združenih narodov za ladijski promet, določa plovne poti in varnostne standarde, ne more pa odrediti spremstva ladij ali prisiliti zavarovateljev, da ponudijo kritje (IMO). Diplomati v Dohi lahko govorijo o napredku. Zavarovalnice v Londonu pa ceno postavijo glede na tveganje, ki ga vidijo, in premije znižajo šele po daljšem obdobju brez incidentov.

To je dejanska operativna slika. Hormuz je za Evropo tveganje za cene energije in dobavne verige, ne neposredna oskrbna kriza. Pot ostaja pravno odprta, hkrati pa lahko postane poslovno previsoko tvegana, ker odločilno presojo sprejemajo zavarovatelji, oddelki za skladnost in banke, ne vlade, ki zatrjujejo, da imajo krizo pod nadzorom. Evropske prestolnice še vedno ne objavljajo podatkov, s katerimi bi državljani lahko sledili poti dodatka za vojno tveganje v Zalivu do računa za plin v Madridu ali cen dizelskega goriva v Rotterdamu.