ZDA umikajo vseh osem tankerjev NATO

Zavezništvo lahko izgubi vojaško moč tudi brez umika velikega števila vojakov, če se umaknejo sistemi, ki iz vojakov in letal naredijo uporabno operativno silo.

Združene države so evropskim zaveznicam sporočile, da nameravajo število bojnih letal, dodeljenih Natu v Evropi, zmanjšati za približno tretjino, pomorska izvidniška letala z 26 na 15, iz zavezniške uporabe pa umakniti vseh osem letal za oskrbo z gorivom v zraku (Boston Globe, Rzeczpospolita). Prerazporedili naj bi tudi letalonosilko, raketno podmornico in bombniški element. Gre za podatke iz medijskih poročil, ne za uradni dokument Nata (Le Figaro). A že sami podatki kažejo, da zmanjšanje ne zadeva samo prestižnih orožnih sistemov, temveč predvsem podporne zmogljivosti, od katerih je odvisna dejanska uporabnost vojske.

Nakup lovcev, ki sami ne morejo voditi vojne

Poljska najbolj jasno pokaže protislovje. Varšava kupuje 32 lovcev F-35, dobave naj bi potekale do leta 2029, podporni paket pa vključuje logistiko, rezervne dele in informacijsko infrastrukturo do leta 2030 (Breaking Defense, Army Recognition). Toda F-35 za doseg potrebuje letala za oskrbo z gorivom v zraku, za razumevanje razmer na bojišču izvidniška in nadzorna letala, za delovanje z drugimi silami pa poveljniško infrastrukturo na ravni celotnega območja operacij. Poljska tako kopiči vrhunske platforme, medtem ko se ameriški sistem, ki tem platformam daje polno vrednost, tanjša.

Litva iste reze bere skozi hitrost okrepitve vzhodnega krila. Manj letal za oskrbo z gorivom in manj nadzornih letal pomeni krajši doseg ter slabše zaznavanje groženj (Lrytas). Vilna se odziva z dodatnimi približno 800 mio. evrov za zračno obrambo in triletnim načrtom integriranega zračnega prostora (Lrytas). To pokriva prvo raven, nacionalno zaščito pred brezpilotnimi letalniki in raketami. Ne nadomešča pa letal za oskrbo z gorivom, obveščevalnih, nadzornih in izvidniških zmogljivosti oziroma poveljniške arhitekture, ki Natu omogočajo, da se čez celotno vzhodno krilo bori kot povezan sistem.

Romunija vrzel preizkuša v realnem času

Pri Romuniji težava ni več teoretična. Po incidentih z brezpilotnimi letalniki ob Donavi in obali Črnega morja je Bukarešta od Nata zahtevala radarje za nizke višine, prestreznike in sisteme za boj proti brezpilotnim letalnikom (RRI, Curs de Guvernare). Nato je ponovil, da bo branil vsak centimeter ozemlja zaveznic. Romunija je po teh srečanjih še vedno prosila za opremo.

Zastoj pojasnjuje razkorak med evropskim denarjem in operativnimi pristojnostmi. Bruselj lahko prek instrumentov, kot je SAFE, novi sklad Evropske unije za obrambno porabo, financira nakup opreme (European Commission, European Parliament). Evropska komisija pa ne razporeja radarskih letal na misije. To lahko storijo samo nacionalne prestolnice in Natovo poveljstvo; nobena institucija EU nima pooblastila, da bi ob umiku zavezniških zmogljivosti sama ustvarila nadomestno bojno zmogljivost (EDA). Evropa lahko povečuje obrambne izdatke, pa kljub temu ne nadomesti ameriškega nadzora, oskrbe z gorivom v zraku in poveljevanja.

Ura teče hitreje od načrta

Francija ameriško zmanjševanje uporablja kot argument za strateško avtonomijo. Francoske in mednarodne analize kot najranljivejše evropske zmogljivosti opredeljujejo prav tiste, ki jih je najtežje hitro zgraditi: nadzor, oskrbo z gorivom v zraku, poveljevanje in nadzor, zračni transport ter kopensko zračno obrambo (Ifri, Atlantic Council). Te zmogljivosti nastajajo več let, zmanjšanje ameriške prisotnosti pa se dogaja zdaj.

Nobena institucija ni objavila dokumenta, ki bi državljanom omogočil presojo, ali so varnostna zagotovila verodostojna: koledarja nadomeščanja po posameznih zmogljivostih, iz katerega bi bilo razvidno, katero ameriško sredstvo odhaja, kateri Natov načrt je bil od njega odvisen, katera evropska zaveznica ga lahko nadomesti in kdaj. CSIS opozarja, da Evropa potrebuje nujen program zračne obrambe, ker zaloge prestreznikov ostajajo nezadostne (CSIS). EUISS pa trdi, da Evropa potrebuje konkreten prehodni načrt, ne političnega prilagajanja Washingtonu (EUISS).

Nato vztraja, da je pripravil najobsežnejše obrambne načrte po koncu hladne vojne (NATO). Na zaupni ravni je to lahko res. Odprto ostaja, ali bodo evropski podporni sistemi pripravljeni prej, preden izginejo ameriške predpostavke, na katerih so ti načrti nastali. Priznanje vrzeli do leta 2029 samo po sebi ne bo postavilo osmih novih letal za oskrbo z gorivom na evropske steze.