ZDA zahtevajo umik metanskih pravil do 2027

Ameriški veleposlanik pri EU Andrew Puzder je Bruslju sporočil, da bi se lahko ameriške dobave nafte in plina v Evropo ustavile 1. januarja 2027, če Unija ne omili uredbe o emisijah metana. Evropska skladišča plina so zapolnjena približno 36-odstotno, kar je za ta del leta najnižja raven po letu 2018 (Columbia CGEP, Bloomberg). Uvoz ameriškega UZP, utekočinjenega zemeljskega plina, ki se ohlajen prevaža s tankerji, se je od leta 2021 početveril in zdaj predstavlja skoraj 57 odstotkov uvoza UZP v EU (IEEFA, Euronews). Regulativni spor zato postaja vprašanje zimske energetske varnosti.

Kaj zahteva uredba

Sporna uredba 2024/1787 je prvi zakon na svetu, ki uvoznike plina sili, da dokažejo, koliko metana je ušlo med proizvodnjo. EU ne pošilja inšpektorjev v Teksas. Pravno breme nalaga evropskemu kupcu: od januarja 2027 mora vsak uvoznik, ki sklene novo pogodbo, dokazati, da njegov dobavitelj spremlja emisije metana in o njih poroča po standardu, primerljivem s pravili EU (Oxford Institute for Energy Studies). Če podatkov ne predloži, mu grozi globa do 20 odstotkov letnega prometa. V praksi bi evropske trgovske družbe preprosto nehale kupovati pri dobaviteljih, ki ne morejo zagotoviti dokumentacije.

EU uvozi približno 90 odstotkov plina, ki ga porabi. Če bi urejala le domače proizvajalce, bi bil učinek omejen. Toda zahtevani standard spremljanja trenutno izpolnjuje samo 7 odstotkov svetovne proizvodnje nafte in plina (OIES).

Koga bi najprej prizadelo

Izpostavljenost je zgoščena. Nemčija iz ZDA dobi več kot 90 odstotkov svojega UZP, Poljska več kot 75 odstotkov (OSW). Nizozemska, ki je zaradi škode ob potresih leta 2023 zaprla plinsko polje Groningen, zdaj uvozi od 75 do 80 odstotkov plina, skladišča pa je imela sredi maja zapolnjena le 12-odstotno. Te tri države bi motnje pri ameriških pošiljkah občutile skoraj takoj.

Italija je ranljiva drugače. Že zdaj plačuje najvišjo veleprodajno ceno elektrike v EU, 130,5 €/MWh v začetku leta 2026, kar je trikrat več kot v Španiji (EUNews). Razlog je italijanska odvisnost elektroenergetskega sistema od plinskih elektrarn. Na trgu elektrike namreč ceno za celotni trg določi najdražje gorivo, ki je potrebno za pokritje povpraševanja. V Italiji je to plin v 89 odstotkih trgovalnih ur. Če bi se ameriške promptne pošiljke preusmerile drugam, bi se to najprej poznalo pri italijanskih računih za elektriko.

Grožnja in dejanska ranljivost

Puzderjev ultimat zveni ostro, vendar ameriška vlada zasebnim podjetjem ne more zakonito ukazati, naj prekinejo dolgoročne pogodbe »vzemi ali plačaj«, pri katerih kupec plača tudi, če dobave ne prevzame. Več kot 90 odstotkov proizvodnje družbe Cheniere, največjega ameriškega izvoznika UZP, je vezane v takšne pogodbe (Congressional Research Service, CSIS). Tudi zaveza EU o nakupu energentov v vrednosti 750 milijard dolarjev, na kateri temelji grožnja, ni pravno zavezujoča (LSE).

Resnična ranljivost je na promptnem trgu, kjer se brez dolgoročnih pogodb proda od 10 do 15 odstotkov pošiljk. Azijski kupci že zdaj plačujejo od 1 do 3 dolarje več na milijon britanskih termičnih enot (BTU) kot evropski (Global LNG Hub), zato se prilagodljive pošiljke usmerjajo proti vzhodu tudi brez vladnega ukaza.

Vrzel, ki je Washington ne omenja

Washington zahteve glede poročanja označuje za »neizvedljive«, pri čemer težava ni izmišljena: ameriški plinovodi mešajo proizvodnjo tisočev neodvisnih proizvajalcev, zato je emisije težko pripisati enemu viru. Toda satelitski podatki MethaneSAT kažejo, da so emisije metana iz ameriške naftne in plinske industrije več kot štirikrat višje od številk, ki jih industrija sporoča ameriški Agenciji za varstvo okolja (EPA) (MethaneSAT). Trumpova administracija hkrati razgrajuje domače zahteve za poročanje o metanu (EPA), 24 industrijskih združenj pa v Bruslju lobira za omilitev uvoznih pravil (DeSmog). Norveška kaže nasprotno možnost: ima najstrožjo ureditev metana med proizvajalkami, najnižjo emisijsko intenzivnost in ostaja največja dobaviteljica cevovodnega plina v Evropo (IEA).

Evropska komisija zdaj preučuje obvoz: namesto preverjanja vsakega proizvajalca bi lahko kot »enakovredne« priznala celotne nacionalne regulativne ureditve (S&P Global). To bi ameriškemu plinu lahko omogočilo vstop na papirju, medtem ko EPA doma slabi nadzor. Bruselj je napisal prvi metanski uvozni režim na svetu. Ali ga bo pred zimo uveljavil ali tiho odložil, bo o evropski energetski neodvisnosti povedalo več kot katerakoli zaveza o nakupih.