ZDA krčijo bombnike in podmornice za NATO

Pol manj bombnikov. Nobene podmornice. Za tretjino manj lovskih letal. Pentagon je na zaprtem sestanku v Bruslju konec maja zaveznicam v Natu sporočil, da bo močno zmanjšal zračne in pomorske sile, ki jih je doslej obljubljal za evropske krizne scenarije. Gre za sisteme, na katerih slonijo Natovi obrambni načrti. Evropske zaveznice morajo v začetku junija na konferenci o zagotavljanju sil, kjer države formalno prijavijo konkretne enote za zapolnitev zahtev v načrtih, predložiti predloge za zapolnitev vrzeli. Politični rok je vrh Nata v Ankari 7. in 8. julija (Reuters/Der Spiegel, The Deep Dive).

Zmanjšanje ne cilja predvsem na vojake, temveč na podporne zmogljivosti: leteče tankerje, letala za elektronsko bojevanje, izvidniške drone in napadalne podmornice. Brez njih evropske bojne sile v resnični vojni ne morejo delovati v predvidenem obsegu.

Sistemi, brez katerih drugi ne delujejo

Natov model sil, dogovorjen na vrhu v Madridu leta 2022, v treh stopnjah pripravljenosti vnaprej razporeja 800.000 vojakov v konkretne regionalne obrambne načrte. Ti načrti, pripravljeni na vrhu v Vilni leta 2023, pokrivajo Baltik, Atlantik in Sredozemlje. Nastali so ob predpostavki, da bodo na voljo ameriške podporne zmogljivosti (NATO).

Evropska bojna letala brez letečih tankerjev težko delujejo čez Baltik. Letala brez elektronskega bojevanja težje preživijo v dosegu ruske zračne obrambe. Pomorske skupine se pri zaščiti pod morjem opirajo na napadalne podmornice. Prav te kategorije se zdaj umikajo iz ameriških zavez.

Pentagon je političnim direktorjem članic Nata sporočilo posredoval prek višjega svetovalca obrambnega ministra Peta Hegsetha. Tiskovna predstavnica Nata je priznala »pretirano odvisnost od ZDA pri Natovem načrtovanju sil« in dejala, da bi se vojaške odgovornosti lahko »preuredile« (TRT World/Reuters).

Aritmetika nezmožnosti

Evropa ima približno 60 letečih tankerjev. ZDA jih imajo 610, razmerje je torej približno deset proti ena (Aerospace Global News). Evropa nima nobenega strateškega bombnika. Najbližji približek je francoski rafale z raketami dosega 500 kilometrov; B-52 lahko udari z razdalje približno 13.000 kilometrov in nad bojiščem ostane 20 ur (ISS Europa).

Morda najresnejša vrzel je zatiranje nasprotnikove zračne obrambe, torej sposobnost uničevanja ruskih protiletalskih sistemov, da lahko zavezniška letala sploh delujejo. Belgijski obrambni raziskovalec je za Defence News dejal, da so evropske zračne sile to področje »preprosto opustile« in ga morajo zdaj »obnoviti iz nič«. Trije od šestnajstih anketiranih analitikov so ocenili, da bi obnova lahko trajala več kot desetletje (Defence News).

Študija inštituta Kiel iz maja 2026 je skupno ceno evropske strateške avtonomije ocenila na približno 500 milijard evrov v desetih letih, torej okoli 50 milijard evrov na leto oziroma 0,25 odstotka evropskega BDP (Kiel/Defence News). Glavna omejitev ni proračun, temveč proizvodna zmogljivost. Airbus razmišlja o povečanju proizvodnje letečih tankerjev, vendar je še ni potrdil. Natova zamenjava za iztekajočo se floto letal za zgodnje radarsko opozarjanje še nima podpisane pogodbe. Prva evropska raketa dolgega dosega naj bi prišla najprej leta 2029.

Dve bilanci, eno zavezništvo

Vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi, general Alexus Grynkewich, je načelnikom generalštabov zaveznic 19. maja dejal, da ameriško zmanjšanje sil »ne vpliva na izvedljivost naših regionalnih načrtov« (NATO). Njegovo zagotovilo se je nanašalo na prej napovedano zmanjšanje števila vojakov, ne na zatem razkrite reze pri podpornih zmogljivostih. Njegova omejitev je bila zgovorna: ZDA naj bi zagotavljale »samo tiste kritične zmogljivosti, ki jih zaveznice še ne morejo zagotoviti«. Prav te zmogljivosti se zdaj umikajo.

Vzorec poglablja že obstoječo odvisnost. Evropske zaveznice so v zadnjih letih rekordno kupovale ameriške oborožitvene sisteme, od F-35 do baterij patriot in izstrelitvenih sistemov HIMARS. Ameriška tuja vojaška prodaja je v letih 2022-2024 zajela 50,7 odstotka evropskih proračunov za opremo, medtem ko je bil delež tri leta prej 27,8 odstotka (Bruegel). Ti nakupi so bili deloma politično zavarovanje: kupiti ameriško opremo in s tem ohraniti ameriško vpletenost. Washington zdaj umika operativne zaveze, ki naj bi to opremo dopolnjevale, Evropa pa je od ameriških sistemov odvisnejša kot prej. ECFR opozarja, da je ruska obveščevalna slika Nata kot »krhkega in razdeljenega« prav tisti pogoj, ki najverjetneje sproži napačen izračun (ECFR).

Česa Ankara ne more rešiti

Vrh lahko potrdi cilje porabe in obljube o zmogljivostih. Ne more pa čez noč proizvesti letečih tankerjev, usposobiti posadk za elektronsko bojevanje ali izstreliti satelitov. Formalne ameriške zaveze bodo na mizi na junijski konferenci o zagotavljanju sil, do takrat pa natančne številke ostajajo tajne. Noben zavezniški uradnik ni javno povedal, ali obrambni načrti iz Vilne po spremenjenem modelu sil ostajajo izvedljivi; na novinarskih konferencah se temu vprašanju dosledno izogibajo. Razkorak med tem, kar bodo voditelji obljubili v Ankari, in tem, kar lahko dobavijo tovarne, sega globoko v trideseta leta.