Valonija potrdila CETA, Francija vztraja

V Namurju, prestolnici francosko govoreče Valonije na jugu Belgije, je regionalni parlament, ki zastopa približno 3,6 milijona ljudi, 18. junija glasoval za ratifikacijo sporazuma CETA, trgovinskega sporazuma med EU in Kanado. Gre za isti parlament, ki je leta 2016 dogovor začasno blokiral in lokalno glasovanje za nekaj dni spremenil v svetovni simbol trenja med evropsko trgovinsko politiko in demokratičnim nadzorom. Ustavnopravno protislovje, ki ga je takrat razgalil, ostaja: institucije EU lahko več let pogajajo široke trgovinske sporazume, vendar lahko en sam regionalni parlament ustavi celoten postopek.

Sporazum, ki že deluje

Valonski da ne odpira trgovine s Kanado šele zdaj. Večina sporazuma CETA se začasno uporablja že od septembra 2017. Sporazum zajema carine na blago, javna naročila, storitve in regulativno sodelovanje (EUR-Lex). Podjetja ta pravila uporabljajo že skoraj devet let. Evropska komisija sporazum opisuje kot v veliki meri operativen.

Zataknjen ostaja sistem sodišč za naložbe, predvideni mehanizem, v katerem bi tuji vlagatelji lahko izpodbijali vladne odločitve na podlagi sporazuma. Te določbe mora ratificirati vsaka država članica posebej, ker je CETA mešani sporazum. Nekatere pristojnosti ima izključno EU, denimo določanje carin, naložbeno pravo pa ostaja tudi v rokah držav. Sodišče EU je to delitev potrdilo, ločeno pa je presodilo, da je predvideno sodišče skladno s pravom EU. Pravna skladnost ni odpravila političnega spora.

Trgovinski del torej deluje. Pravna zgradba za zaščito vlagateljev še čaka.

Kdo pridobi in kdo vleče zavoro

Gospodarstva, ki živijo od izvoza, trgovinske sporazume razumejo kot zaščito delovnih mest. Po podatkih Rijksoverheid, javne informacijske službe nizozemske vlade, je od izvoza odvisna približno tretjina zaposlenosti na Nizozemskem, izvoz pa je leta 2023 ustvaril 375,9 milijarde evrov. Za Nizozemsko, Irsko, Dansko in Švedsko sporazumi, kakršen je CETA, niso abstraktna diplomacija, temveč del industrijske in zaposlitvene politike. Nemški inštitut ifo je ocenil, da bi CETA lahko potrojila nemški izvoz v Kanado in realni dohodek na prebivalca povečala za 0,19 odstotka (consulting.de).

Iz Varšave ali Dunaja je isti sporazum videti drugače. Na Poljskem se razprava vrti okoli vprašanja, ali cenejši uvoz spodkopava domače kmete in ali jih zaščitne klavzule dejansko varujejo (Top Agrar Polska). Avstrijska in italijanska razprava se osredotočata na prehranske standarde in gensko spremenjene organizme (Attac Austria, Adnkronos). Ključno vprašanje je, kdo sme potegniti zasilno zavoro, ko lokalni kmetje začutijo škodo.

Resko grlo je zdaj Francija

Valonsko glasovanje ne končuje zastoja. Francoski senat je ratifikacijo zavrnil marca 2024, čeprav je francoski ustavni svet že leta 2017 presodil, da je sporazum sprejemljiv. Francoski odpor se osredotoča na kmetijstvo, pravila o varnosti hrane in suverenost. Kot pojasnjuje vladni portal Vie publique, se večina sporazuma CETA že uporablja, naložbene določbe pa še vedno potrebujejo parlamentarno odobritev, ki je Pariz ni dal.

Nemčija je sporazum ratificirala leta 2022, vendar šele potem, ko je zvezno ustavno sodišče zahtevalo, da mora začasna uporaba ostati preklicna. Tudi vlade, naklonjene trgovinskemu odpiranju, so hotele izhodno možnost.

Večje vprašanje, ki ga ta zgodba pušča odprto, je, kdo je v devetih letih začasne uporabe dejansko največ pridobil. Skupni obseg trgovine se je povečal. Precej manj jasno je, ali so tarifne ugodnosti sporazuma CETA koristile predvsem velikim izvoznikom ali tudi malim podjetjem, industrijskim regijam ali obrobnejšim območjem. Takšnih dokazov je malo. Strukturna napetost pa ostaja. EU oblikuje trgovinske sporazume, ki ne urejajo več samo carin, temveč posegajo tudi v naložbeno pravo in regulativne standarde. Bolj ko segajo v domača pravila, bolj nacionalni parlamenti zahtevajo glas. Pozni valonski da tega ne bo spremenil. Enako vprašanje se bo vrnilo pri vsakem ambicioznejšem sporazumu, ki ga bo Bruselj poskušal skleniti.