Washington izbira jedro za NATO 3.0

Washington je pet evropskih zaveznic povabil v Bergen, da bi se v ožjem krogu vnaprej dogovorile, kdo bo nosil večji del evropskega bremena pri konvencionalni obrambi. Takšno srečanje ne more spremeniti pravil Nata: pri formalnih odločitvah lahko vsaka zaveznica odločitev blokira (NATO). Toda če izbrana skupina paket uskladi vnaprej, se za preostale države izbira zoži: sprejeti skoraj dokončan načrt ali tvegati očitek, da zavirajo odvračanje.

Pogajalska soba

Združene države so pod oznako »NATO 3.0« združile Finsko, Švedsko, Nemčijo, Poljsko in Nizozemsko. Logika je jasna: Evropejci naj prevzamejo več konvencionalne obrambe, medtem ko Washington svoje prednostne naloge premika drugam (ISDP, upday). Javnih napovedi o spremembah poveljevanja, ciljih pripravljenosti ali financiranju ni bilo.

Teža takšnega formata je v tem, kar se zgodi pred formalnim glasovanjem. Ko izbrane vlade vnaprej uskladijo stališča, dogovorijo jezik sklepov in primerjajo svoje prispevke, ustvarijo politični pritisk, zaradi katerega je nasprotovanje težje. Nato deluje s soglasjem, kar pomeni, da ima vsaka zaveznica pravico veta. Vnaprej pripravljen dogovor pa veto spremeni v politično drago potezo. Države zunaj sobe izgubijo vpliv, še preden se formalna pogajanja začnejo.

Tudi izbor držav nosi sporočilo. Finska ima najdaljšo kopensko mejo Nata z Rusijo. Nemčija sidra evropsko sredino. Poljska je logistična hrbtenica vzhodnega krila. Skupaj kažejo obris Evrope, ki prevzema več kopenske obrambe zavezništva. Manjka pa še sistem, ki bi to omogočil: skupna poveljniška avtoriteta, zaloge opreme, dogovorjeno financiranje in enote, ki so usposobljene za skupno premikanje.

Kaj se dejansko gradi

Nemčija je najmočnejši preizkus, ali se politične obljube spreminjajo v realno vojaško zmogljivost. Brigada 45 v Litvi, prva stalno nameščena težka bojna brigada Bundeswehra v tujini, naj bi do konca leta 2027 štela približno 5.000 pripadnikov, čeprav vojašnice še gradijo (Euronews, n-tv).

Od 1. julija je nemško-nizozemsko vojaško poveljstvo iz Münstra prevzelo operativni nadzor nad silami Nata, dodeljenimi Estoniji in Latviji; po poročanju medijev gre za približno 50.000 vojakov (Zeit, Deutschlandfunk). V praksi evropsko poveljstvo zdaj odloča, kako se zavezniške enote v teh državah urijo, razporejajo in odzivajo.

Poljska gosti približno 10.000 ameriških vojakov na rotacijski podlagi, v Poznanju pa deluje napredni ameriški poveljniški element (LRT, Forsal). Pogajanja o stalni ameriški bazi se nadaljujejo. Imenovane enote, konkretne lokacije in časovnice gradnje so tisto, česar politični slogani sami po sebi ne zagotavljajo.

Evropi še manjka tisto, kar načrt predpostavlja

Prevzeti večji delež bremena znotraj Nata ni isto kot pridobiti sposobnost samostojnega delovanja. IFRI opozarja, da resnična evropska teža zahteva avtoriteto v poveljniških verigah, ne le evropskih zastav na Natovih štabih (Ifri). Fondation Robert Schuman pa svari, da bi Evropa lahko povečala obrambne proračune, ne da bi pridobila dejansko suverenost, če ostane odvisna od ameriškega poveljevanja, satelitov in strateškega transporta (Fondation Robert Schuman).

Vrzel pri ljudeh in opremi je enako konkretna. Nemška aktivna vojska bi morala zras­ti s približno 185.000 na najmanj 260.000 pripadnikov, rezerva pa s približno 66.000 na 200.000. Obrambni minister Boris Pistorius je opozoril na pomanjkanje specialistov že za litovsko brigado (Tagesschau). Finski in švedski strokovnjaki dodajajo, da nekaterih ameriških zmogljivosti, med njimi protiraketne obrambe in satelitskih omrežij, Evropa ne more hitro nadomestiti (Svenska Yle).

Poljski mediji izpostavljajo še ločeno politično tveganje: da Washington z izbiranjem partnerjev Nato deli na zaveznice prvega in drugega reda (WP). Varšava ima od takšnega izbora korist zaradi visoke obrambne porabe in vloge na frontni črti. Zaveznice, ki niso bile povabljene, nosijo politični strošek.

Vrh v Ankari pozneje letos bo pokazal, ali je pogajalska soba v Bergnu pripravila dogovor, ki ga bo širše zavezništvo potrdilo, ali pa bodo izključene države ugotovile, da so se ključne izbire zgodile, še preden so same sedele za mizo.