Prednost EU pri javnih naročilih

Evropska komisija je 9. septembra predlagala akt o javnem naročanju, ki bi javnim naročnikom po vsej EU omogočil, da pod določenimi pogoji dajejo prednost evropskim ponudnikom (Evropska komisija). Tri sedanje direktive bi nadomestila ena uredba, ki bi se neposredno uporabljala v vseh 27 državah članicah. Kot smo poročali ob razkritju osnutka prejšnji teden (To Brief), predlog zmanjšuje pomen najnižje cene in v ospredje postavlja ocenjevanje kakovosti. Za zdaj se pravila ne spreminjajo: preden bi uredba začela veljati, jo morata potrditi Evropski parlament in Svet EU, v katerem se usklajujejo nacionalne vlade.

Možnosti za naročnike, ne obveznosti

Predlog uvaja nabor prostovoljnih ukrepov. Javni naročniki bi lahko omejili sodelovanje ponudnikov iz držav, ki podjetjem iz EU ne zagotavljajo dostopa do svojih javnih naročil, ali zahtevali, da najmanjši določeni delež ponujenega blaga izvira iz EU (predlog uredbe, Politico). Francoski župan bi tako lahko izločil kitajskega proizvajalca avtobusov, finska bolnišnica pa teh možnosti sploh ne bi uporabila.

Mejo bi določali trgovinski sporazumi. Države, ki jim dostop do evropskih javnih naročil zagotavljajo sporazumi Svetovne trgovinske organizacije ali dvostranski sporazumi z EU, med njimi ZDA, Japonska in Norveška, bi ohranile sedanje pravice. Ponudnike iz držav brez takšnih sporazumov, kakršni sta Kitajska in Indija, bi lahko omejili (Guardian, predlog uredbe). Poljski organi pa poljskim podjetjem ne bi smeli dati prednosti pred nemškimi, saj pravila notranjega trga še naprej prepovedujejo diskriminacijo med državami članicami.

Evropska komisija bi poleg tega dobila ločeno in močnejše pooblastilo: ob ugotovitvi, da tretja država podjetja iz EU sistematično izključuje iz svojih javnih naročil, bi lahko uvedla obvezne omejitve. Peking se je že odzval na ožjo različico takšnega ukrepanja. Ko je Bruselj leta 2025 na podlagi veljavnega instrumenta za mednarodno javno naročanje kitajskim ponudnikom omejil dostop do naročil medicinskih pripomočkov, je Kitajska uvedla povračilne omejitve za dobavitelje iz EU (Crowell). Možnost trgovinskega povračila ima zato konkreten precedens.

Višji prag za kakovost, brez zagotovil za delavce

Pogodbe bi se praviloma oddajale na podlagi najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo. Kakovost bi morala predstavljati najmanj 30 % ocene, pri delovno intenzivnih storitvah, kot sta čiščenje in varovanje, pa najmanj 50 % (EU Perspectives, predlog uredbe). Ti deleži sami po sebi ne zagotavljajo varstva delavcev. Italijanska sindikalna konfederacija CGIL opozarja, da bi besedilo lahko oslabilo italijanski zakonik o javnih naročilih iz leta 2023, po katerem mora ponudnik navesti veljavno kolektivno pogodbo in dokazati enakovredno raven zaščite (Il Fatto Quotidiano). Ker se uredba uporablja neposredno in prevlada nad nasprotujočim nacionalnim pravom, ostaja odprto, ali bi Italija strožje zahteve lahko obdržala. Evropska konfederacija sindikatov je zato Evropski parlament in Svet pozvala, naj v besedilo vključita zavezujoče varstvo delavcev (ETUC).

Vlade se še niso opredelile

Komisar Stéphane Séjourné trdi, da so naročniki že doslej smeli dajati večjo težo kakovosti, vendar tega zaradi strahu pred sodnimi spori pogosto niso storili. Župani naj bi po njegovem za svoje odločitve o porabi javnega denarja prevzeli politično odgovornost (Le Monde). Nemška gospodarska zbornica meni, da bi morale biti zahteve glede lokalnega izvora skrajni ukrep, saj lahko zvišajo cene in sprožijo povračilne ukrepe (DIHK). Devet držav članic, med njimi Švedska, Češka, Finska in Irska, je decembra 2025 opozorilo, da bi široko zastavljena politika evropske prednosti lahko oslabila konkurenco (Euronews). Toda njihovo opozorilo je nastalo pred objavo sedanjega predloga, zato se nobena vlada še ni uradno izrekla zanj ali proti njemu.

Po rednem zakonodajnem postopku morata Evropski parlament in Svet potrditi enako končno besedilo. V Svetu je potrebna kvalificirana večina, torej glasovi najmanj 15 od 27 vlad, ki zastopajo vsaj 65 % prebivalstva EU (Evropski parlament). Nobena od obeh institucij še ni začela oblikovati pogajalskega stališča. Pred glasovanjem bo razpravo verjetno usmerjalo praktično vprašanje: kdo bo preverjal, ali blago v ponudbi res izvira iz EU, in kdo bo plačal razliko, kadar bo prednost evropskega ponudnika pomenila višjo ceno?

Evropska komisija je predlagala možnost evropske prednosti, ne njene obvezne uporabe. Evropski parlament in nacionalne vlade bodo odločili, ali bo EU dobila skupno pravilo za javne nakupe ali le seznam možnosti, ki jih naročniki lahko prezrejo. Svojih stališč še niso razkrili.