Francija napoveduje udeležbo na pogovorih v Abu Dabiju

Francoski zunanji minister Jean-Noël Barrot je 8. novembra napovedal, da bo Francija sodelovala na pogovorih, ki jih nameravajo Ukrajina, Rusija in Združene države 10. in 11. novembra izvesti v Abu Dabiju. Obljubil je, da bodo Evropejci »dobro zastopani« (RTL, ukrajinsko predsedstvo). Ni povedal, kdo bo zastopal Francijo in ali bo ta sodeloval na skupnih pogovorih treh delegacij ali na ločenih srečanjih ob robu. Evropska unija ima pri dogovoru nepogrešljivo vlogo: odloča o sankcijah, razpolaga s sredstvi za obnovo in bi morala sodelovati pri varnostnih jamstvih. Od teh dveh neodgovorjenih vprašanj je zato odvisno, koliko velja Barrotova obljuba.

Prisotnost še ne pomeni sedeža za mizo

Barrot ni povedal, kdo bo zastopal Francijo, sam pa se pogajanj ne bo udeležil. Napovedal je, da bo Pariz »poskrbel, da bo evropski glas slišan« (RTL), ni pa pojasnil, ali to pomeni sodelovanje na glavnih pogovorih ali kakšno drugo obliko udeležbe (AP). Pariz je svojo udeležbo napovedal, še preden so se delegacije zbrale, ko format srečanja še ni bil dogovorjen.

Washington in Moskva sta opisala ožji format. Jared Kushner, odposlanec ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je 6. novembra zapisal, da se bodo z evropskimi partnerji v Abu Dabiju posvetovali »ob robu« in jih vključili v širši format šele, »če bo dosežen napredek« (AFP prek Channel NewsAsia). Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je 3. novembra dejal, da se Evropejci ne morejo pridružiti tristranskim pogovorom, bodo pa pozneje potrebni pri širših razpravah o varnosti (TASS).

Ob teh izjavah evropskim predstavnikom nobena stran ni obljubila sedeža za mizo. Washington in Moskva sta govorila o posvetovanjih, Barrot pa o udeležbi. Razlika ni zgolj protokolarna: pogoje bodo oblikovali na glavnih pogovorih.

Mandata ni podelil nihče

Tudi če bi Francija dobila sedež, tam ne bi bilo nikogar, ki bi se pogajal v imenu Evropske unije. Italijanska premierka Giorgia Meloni je 5. novembra pisno pozvala voditelje članic EU, naj določijo, kdo bo zastopal Unijo za pogajalsko mizo in s kakšnimi pooblastili (ANSA). Vprašanje je naslovila na prave ljudi: samo voditelji, če odločajo skupaj, lahko pogajalcu podelijo pooblastilo, da govori v imenu vseh.

Odgovor je še isti dan poslal António Costa, ki vodi zasedanja Evropskega sveta, kjer se srečujejo voditelji članic EU. Zapisal je, da bi morale interese Unije zastopati njene lastne institucije, vendar ni imenoval odposlanca niti mu podelil mandata za Abu Dabi (Costovo pismo). Evropske vlade si za tako pojasnilo prizadevajo že več tednov (To Brief).

Pomen evropske vloge se najjasneje pokaže pri sankcijah. Kaja Kallas, visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, je 6. novembra zunanjim ministrom držav ob Baltskem morju povedala, da dogovora, ki bi posegal v sankcije, obnovo ali varnostna jamstva, ne bi bilo mogoče uresničiti brez sodelovanja Evropejcev (EEAS). Za odpravo ali omilitev sankcij EU je potrebno soglasje vlad vseh članic, zato lahko odločitev blokira katerakoli od njih (Svet EU). Francija ima pravico veta, enako kot vsaka druga članica. Tudi če bi se strinjale vse razen ene, bi ta lahko odločitev preprečila. Zato francoska obljuba v Abu Dabiju sama po sebi ne more postati evropska zaveza.

Napoved spreminja tudi položaj drugih evropskih prestolnic. Vlade, ki so zahtevale enoten evropski glas, se morajo zdaj odzvati na francoskega, še preden so se dogovorile, kaj naj ta pove.

Barrot je Francijo zavezal k udeležbi v Abu Dabiju, še preden se delegacije zberejo. Dve vprašanji bi tej napovedi dali politično težo: ali bo francoski predstavnik sodeloval na glavnih pogovorih in ali bo tam kdo lahko govoril v imenu širše Evrope. Na prvo morata odgovoriti Washington in Moskva, na drugo evropske vlade. Costovo pismo kaže, da odgovor na drugo vprašanje še ni dogovorjen.