Maroko ustavil prehod v Ceuto

Strah pred ponovitvijo množičnega prehoda iz konca julija se 15. avgusta ni uresničil. Maroške varnostne sile so pri Fnidequ, tri kilometre od španske severnoafriške enklave Ceuta, prestregle skupine ljudi ter uporabile solzivec, helikopterje in policijske pse. Na mejnem prehodu El Tarajal so španske oblasti poročale o mirnih razmerah in brez skupinskega vstopa (Europa Press, EFE). Prav ta mir je pokazal, kje je dejanski nadzor: ne v Madridu ali Bruslju, temveč v Rabatu.

Maroko se je odločil ukrepati

Maroška policija je v dneh pred tem aretirala 61 ljudi, ki naj bi na družbenih omrežjih spodbujali poskuse prehoda. Na sam 15. avgust so varnostne sile pri Fnidequ ustavile 294 ljudi; številka se je čez dan povečevala, saj so prva poročila govorila o 111 prestreženih osebah (Hespress). Španija je okoli enklave razporedila približno 1.600 policistov in pripadnikov Guardia Civil ter preklicala vojaške dopuste (El País). Španska mobilizacija je bila zavarovanje, ne odločilni dejavnik.

Kot smo opisali v prejšnjem poročanju (To Brief), je julijski val nastal v trenutku, ko je bilo maroško ukrepanje videti nezadostno ali vsaj popustljivo. V več nočeh je do Ceute prišlo več tisoč ljudi, kar je dvostranski mejni spor spremenilo v evropsko razpravo o odgovornosti na zunanji meji Unije. Ceuta je špansko in s tem tudi ozemlje EU, vendar Španija za pot iz enklave na celino zahteva preverjanje identitete, kar močno omejuje nadaljnje premike. Enklava je zato manj pomembna kot migracijski prehod in bolj kot preizkus, kdo v praksi nadzira dostop do ozemlja EU.

Maroko se je 15. avgusta odločil ukrepati. Primerjava z julijem zato izostri vprašanje: če Rabat lahko ustavi prehode, kadar to želi, evropska meja pri Ceuti deluje po njegovi presoji.

Denar brez ukaza

Nobena pogodba Maroka ne zavezuje, da varuje evropsko mejo. Dogovor se vidi v denarju, ne v zavezujočem besedilu. Nekaj dni po julijskem vdoru je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pisala španskemu premierju Pedru Sánchezu. Maroko je označila za »pomembnega strateškega partnerja« in ponudila dodatno tehnično in finančno podporo (Brussels Signal). Komisar Magnus Brunner je omenil špansko dodatno nujno dodelitev v višini 114 milijonov evrov, od tega približno 28 milijonov evrov za sprejemne in vračalne sisteme v Ceuti (Euronews).

Veriga moči teče v eno smer. Maroko nadzira, kdo pride do meje. Španija nosi pravne posledice, ko ljudje stopijo na njeno ozemlje. Bruselj ponuja denar in Frontex, agencijo EU za meje, ki pomaga nacionalnim silam, vendar jim ne poveljuje. Evropska komisija ne more ukazati maroškim žandarjem, naj razženejo množico. Sodelovanje lahko nagradi šele naknadno. Belgijski možganski trust Denktank Minerva je to povzel neposredno: Ceuta razkriva, da je »trdnjava Evropa« odvisna od partnerja, ki lahko sodelovanje vklopi ali izklopi (Denktank Minerva). Do podobnega sklepa so prišli tudi nemški mediji (Tagesschau).

Česa uspeh ne pokaže

Bolj ko je maroško ukrepanje učinkovito, še preden ljudje pridejo pod španski nadzor, težje ga je nadzirati. Maroške oblasti so 15. avgusta novinarjem agencije EFE in španske javne radiotelevizije TVE ukazale, naj med policijsko operacijo zapustijo Fnideq (elDiario.es). Pravna varovala EU začnejo učinkovati, ko ljudje pridejo pod špansko jurisdikcijo: azilni postopki, sodni nadzor in jamstva temeljnih pravic. Pred tem EU nima neposrednih orodij za nadzor nad tem, kako Maroko izvaja prestrezanja ali uporablja silo.

Pismo 22 vlad, ki sta ga sopodprli Italija in Danska, je Ceuto uporabilo kot argument za strožje zunanje meje in centre za obravnavo prošenj v tretjih državah (Euronews). Italijanska premierka Giorgia Meloni in notranji minister Matteo Piantedosi sta zagovarjala prenos azilnih postopkov zunaj ozemlja EU. Madrid je odgovoril, da so nadaljnji premiki iz enklave ostali pod enim odstotkom, Rim pa obtožil predvolilnega nastopanja (Il Fatto Quotidiano).

Operacija 15. avgusta je pokazala, da lahko plačevanje državi zunaj EU za zgodnje ustavljanje prehodov prepreči vidno krizo na posamezen dan. Ni pa pokazala, da takšna ureditev zmanjšuje število smrti, blaži migracijski pritisk ali odpravlja Rabatov vzvod pri odločanju, kdaj in ali bo sodeloval. Najjasnejši dokaz njegove pogajalske moči ostaja primerjava s koncem julija, ko je bilo maroško ukrepanje videti nezadostno ali popustljivo. Evropska meja je zdržala, ker je Maroko odločil, da bo zdržala. To je odvisnost, predstavljena kot uspeh.