Pentagon Evropi postavlja šestmesečni rok

Šest mesecev. Toliko časa si je Pentagon vzel za odločitev, katere ameriške vojaške funkcije v Evropi bodo ostale in katere bo Washington umaknil. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je junija ministrom zveze NATO povedal, da bodo nekatere zaveznice pregled prestale, druge pa ne (Stars and Stripes, Euronews). Vprašanje ni samo število vojakov. Če bi ZDA umaknile poveljniške, obveščevalne, letalsko-oskrbovalne in jedrske funkcije, na katerih v praksi stoji delovanje zavezništva, preden bi Evropa zgradila nadomestila, bi odvračanje oslabelo tudi brez formalnega spodkopavanja 5. člena Severnoatlantske pogodbe, ki določa skupno obrambo.

Kaj zagotavlja Washington in kaj meri pregled

Elbridge Colby, glavni strateg Pentagona, premik opisuje kot »NATO 3.0«: Evropa naj prevzame konvencionalno obrambo, Amerika pa ohrani jedrski dežnik in več sil preusmeri proti Pacifiku (Washington Times, RFI). Preprosteje: Washington od evropskih vlad zahteva, naj svoje ozemlje branijo s svojimi poveljniškimi sistemi, in to v časovnici, ki je Evropa ni izbrala sama.

Pregled ne bo zgolj popis vojakov. Pentagon bo presojal tudi, ali zaveznice med operacijami omogočajo hiter dostop do baz in prelete. Če ena prestolnica dovoljenje izda prepočasi, lahko celoten Natov načrt v krizi postane težje izvedljiv.

Najpomembnejše so funkcije, ki jih zagotavljajo ZDA. Ameriška vojska upravlja Natov operacijski sistem: poveljniško strukturo, ki usklajuje sile čez meje, obveščevalne zmogljivosti za zaznavanje groženj, letala za oskrbo z gorivom v zraku, strateški zračni transport za premik težke opreme in ureditev jedrske delitve, na kateri temelji del odvračanja. General Alexus Grynkewich hkrati poveljuje Natovim vojaškim operacijam v Evropi in ameriškemu Evropskemu poveljstvu (Air & Space Forces Magazine). Natovo načrtovanje še vedno teče skozi ameriške kanale.

Zaveznice obnavljajo cevi, ne sistema

Evropa gradi predvsem fizično infrastrukturo. Članice Nata so potrdile 27 milijard evrov vreden načrt za oskrbo z gorivom, ki logistične zmogljivosti pomika proti vzhodu (NATO). Poljska povezuje radarje in raketne baterije v enotno mrežo zračne obrambe, da lahko operaterji z enega zaslona spremljajo grožnje in izstreljujejo prestreznike (Army Recognition). Kot je poročal To Brief, je bojna skupina pod nemškim vodstvom nedavno preizkusila nočni premik težkega oklepa skozi Poljsko v Litvo in pri tem razkrila trenja pri mejnih dovoljenjih ter zmogljivosti cest. Od litovskega koridorja Suwałki (15min) do grških logističnih oporišč (US Embassy Greece) podobne nadgradnje potekajo po vzhodnem krilu.

Toda to ne nadomešča operacijskega sistema. Skupna evropska flota za oskrbo z gorivom v zraku naj bi sčasoma dosegla približno ducat tankerjev. Grynkewich je dejal, da to ne zadošča za vzdrževanje vojne (Air & Space Forces Magazine). Inštitut EU za varnostne študije evropske zmogljivosti zračne obrambe in nadzora opisuje kot omejene, tudi zaradi hitrosti proizvodnje in kopičenja prestreznikov (EUISS). Najtežja vrzel ostaja jedrska delitev: Francija je odprla razpravo o vlogi svojega odvračanja v evropski varnosti, vendar ne ponuja financiranega nadomestila za arhitekturo, povezano z ZDA (IFRI). Nemčija je za svojo nalogo jedrske delitve kupila letala F-35, s čimer je odvisnost od ameriških sistemov prej utrdila kot zmanjšala (Simple Flying).

Vzorec je podoben v vseh državah na krilu. Poljska lahko sprejema in premika sile, ne more pa nadomestiti poveljniške strukture, ki jih usklajuje. Litva lahko sprejme nemško brigado, vendar je njena odvračalna vrednost odvisna od zračne zaščite in oskrbovalnih poti za okrepitve, ki še ne delujejo v zadostnem obsegu. Romunija lahko varuje stalne objekte, kot je Natovo protiraketno oporišče Aegis Ashore, ne more pa sama voditi regionalne obrambe.

Ura že teče

Pentagon je iz Nemčije že umaknil 5.000 vojakov, med njimi tudi enoto za raketne sisteme dolgega dosega, ki naj bi bila tja napotena, poroča Stars and Stripes. Colby trdi, da bo pregled Nato naredil »močnejši in bolj vzdržen«. Dokazi iz evropskih obrambnih institucij kažejo bolj neprijetno sliko: celina lahko hitreje gradi betonske objekte in polaga gorivne vode, kot lahko postavi poveljniško, obveščevalno in jedrsko arhitekturo, ki daje tem naložbam vojaški učinek.

Šestmesečni rok Pentagona teče v obdobju, ki ga evropski obrambni načrtovalci opisujejo kot čas povečane kratkoročne ranljivosti. Evropa obnavlja napeljavo. Operacijski sistem ostaja ameriški. Colby in Hegseth morata odgovoriti na vprašanje, ki ga odpira njun pregled: kaj se zgodi v vrzeli med časovnico, ki jo postavlja Washington, in časovnico, v kateri lahko Evropa dejansko dostavi nadomestne zmogljivosti?