Trump zavrnil iranski predlog, Evropa izgublja plin

Donald Trump je 26. septembra javno sporočil, da je zavrnil iransko ponudbo za ponovno odprtje Hormuške ožine (Reuters). Iran je od Washingtona zahteval, naj najprej omili pritisk, šele nato bi dovolil nadaljevanje plovbe. Dokler se pogajalski strani ne zbližata, evropski kupci katarskega plina ostajajo brez dobav, ki jih ne morejo nadomestiti s pogajanji.

Kaj je Iran ponudil in zakaj se je zataknilo

Na zasedanju ZN 25. septembra je iranski zunanji minister Abas Aragči predlagal, naj Washington v štirih ali petih dneh prvi ukrepa, Iran pa naj ožino odpre šesti dan. Pogovori o širšem dogovoru bi se začeli sedmi dan (prepis ZN, Al Jazeera). Jedrska vprašanja bi obravnavali v poznejših pogovorih. Iran jih ni vključil med pogoje za ponovno odprtje ožine.

Prvi pogoj je bila ameriška pomorska blokada, ki ustavlja ladje, namenjene v iranska pristanišča (Politico). Iran je zahteval tudi omilitev omejitev pri izvozu nafte in sprostitev zamrznjenih sredstev. Želel je še ustavitev spopadov po regiji, tudi v Libanonu.

Razhajanje je v vrstnem redu ukrepov. Blokada in nevarnost v ožini sta ločeni težavi. Blokada posega v iransko trgovino, ladje iz vseh drugih držav pa se v ožini soočajo z napadi, ki jih odprava blokade sama po sebi ne bi ustavila. Washington bi se moral odpovedati glavnemu vzvodu pritiska na Teheran, še preden bi bilo mogoče preveriti, ali je plovba varna.

Libanon prinaša še eno oviro. Premirje je tam deloma odvisno od Izraela; Washington lahko nanj pritiska, ne more pa ga zavezati k dogovoru. Trump ni povedal, kateri pogoj je preprečil dogovor. V pogovoru, ki je potekal 28. septembra in bil objavljen 1. oktobra, je ponovil, da ponudba »ni bila dovolj dobra« (TIME).

Komunikacija še vedno poteka prek Katarja, iranski uradniki pa so 30. septembra sporočili, da je Aragči predsednika Masuda Pezeškiana seznanil z ameriškim odgovorom (Politico). Nobena stran odgovora ni objavila. Pogovori se nadaljujejo, vendar nič ne kaže, da bi Iran začel izvajati predlagani vrstni red ukrepov.

Zakaj več vojaških ladij tankerjev ne bo vrnilo v plovbo

Letalonosilna bojna skupina USS Theodore Roosevelt je 27. septembra izplula iz San Diega v okviru nove napotitve ameriških sil v regijo (AP). Za pot do Arabskega morja bo verjetno potrebovala dva do tri tedne (Al-Monitor). Ko bo tam, bo lahko ščitila posamezne ladje in odvračala nekatere napade. Ne more pa prestreči vsakega izstrelka, zagotoviti, da bo zavarovalnica zavarovala plovbo, ali poveljniku ukazati, naj odpluje.

O plovbi odločajo zavarovalnice in poveljniki ladij, za zdaj pa se večina ladij ožini izogiba. Podatki Windwarda kažejo, da je 29. septembra skozi ožino plulo 17 ladij, v primerjavi s približno 135 na dan pred vojno (Argus). Istega dne je UK Maritime Trade Operations, center britanske mornarice za varnost pomorskega prometa, opozoril, da so neznani izstrelki zadeli plovila. V opozorilu ni navedel napadalca (gCaptain). O napadih na tankerje smo pisali že v začetku tedna (To Brief).

Kdo v Evropi nosi stroške

Podjetje QatarEnergy je do decembra podaljšalo veljavnost višje sile, pogodbene klavzule, ki stranko razbremeni obveznosti ob dogodkih zunaj njenega nadzora (Corriere). Posledice za posameznega kupca ponazarja italijansko podjetje Edison. Izgubilo je 35 pošiljk oziroma približno 4,6 milijarde kubičnih metrov plina, nadomestne dobave pa je našlo le za približno polovico izpada (Corriere). Za zdaj gre za izpad dobave; to še ne kaže, da bo treba plin razdeljevati po kvotah.

Evropske vlade se lahko pridružijo pozivom, vendar nimajo v rokah nobenega od vzvodov za rešitev zastoja. Nemški zunanji minister Johann Wadephul je podprl poziv približno 80 držav k popolnemu odprtju Hormuške ožine (Handelsblatt). Skupna izjava poveča pritisk, ne more pa odpraviti zastoja. Evropa ne nadzoruje blokade, katere odpravo zahteva Iran, in ladjam, ki jih potrebuje, ne more zagotoviti varnega prehoda.

Pri presoji je treba upoštevati, da Iran celotnega pisnega predloga še ni objavil, zato se podrobnosti lahko razlikujejo od različice, ki jo je Aragči predstavil javno. Po doslej znanih informacijah je Washington zavrnil javno predstavljeni iranski vrstni red ukrepov, sprejetega dogovora, ki bi vrnil običajen promet, pa ni. Edison še vedno išče nadomestni plin, zima pa se bliža. Dokler se ZDA in Iran ne dogovorita o pogojih, ki jim lahko zaupajo zavarovalnice in posadke, bo Evropa še naprej nosila stroške zapore ožine, na katere odprtje nima vpliva.