Trump zavrnil načrt za odprtje Hormuške ožine

Donald Trump je 26. septembra povedal, da je zavrnil iranski predlog za končanje vojne in ponovno odprtje Hormuške ožine. »Predložili so predlog, a sem ga zavrnil,« je dejal novinarjem v Beli hiši (NBC News, Reuters). Predlog je predvideval, da prvi ukrepa Washington. Zdaj ni dogovorjene poti naprej niti javnega ameriškega nasprotnega predloga, zato je morska pot za tankerje z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom iz Zaliva, tudi iz Katarja, še naprej sporna.

Pred Trumpovo izjavo je zavrnitev temeljila na navedbah neimenovanih ameriških predstavnikov, Teheran pa je sporočal, da še čaka uradni odgovor (Reuters). Trump je zdaj odločitev javno prevzel nase, ni pa povedal, kateri pogoj mu ni ustrezal. Iranske pogoje smo predstavili v prejšnjem poročilu (To Brief).

Kaj je Iran ponudil in v kakšnem vrstnem redu

Iranski zunanji minister Abbas Araghchi je 25. septembra v Združenih narodih povedal, da je Teheran Washingtonu prek katarskega posrednika poslal načrt za sedem dni (prepis ZN). Časovni okvir bi začel teči šele, ko bi ZDA predlog sprejele.

Araghchi je opisal natančno zaporedje. Washington bi ukrepal v prvih štirih ali petih dneh. Iran bi šesti dan znova odprl plovbo, sedmi dan pa bi se začela pogajanja o končni rešitvi (Al Jazeera).

Po poročanju medijev naj bi ameriški koraki obsegali odpravo pomorske blokade iranskih pristanišč in omilitev omejitev iranskega izvoza nafte. Vključevali naj bi tudi prekinitev spopadov, ki bi veljala še za Libanon (AP). Celotnega pisnega načrta niso objavili.

V ponudbi sta bila povezana dva različna vzvoda pritiska. Ameriška blokada ladjam preprečuje dostop do iranskih pristanišč, grožnje Teherana pa širšo ožino delajo nevarno za vse druge. Odprava ene ovire druge ne bi odstranila, zato je vrstni red potez tako pomemben.

Zakaj je vrstni red glavna ovira

Praktična ovira je jasna: po opisanem zaporedju bi moral Washington omiliti pritisk na iransko gospodarstvo, še preden bi Iran znova omogočil plovbo skozi ožino. Šlo bi za začetno koncesijo, ne za odpoved vsem ameriškim vzvodom pritiska, vendar bi Washington popustil prvi in se moral zanesti na zaupanje.

V opisu načrta ostajata še dve vrzeli. Prekinitev spopadov v Libanonu je odvisna od Izraela; Washington lahko nanj pritiska, ne more pa zagotoviti njegovega soglasja. Objavljena poročila tudi ne pojasnjujejo, kako bi strani preverjali izpolnjevanje dogovorjenih korakov, čeprav bi to lahko razjasnilo neobjavljeno celotno besedilo načrta. Trump ničesar od tega ni navedel kot razlog za zavrnitev, zato tega ne gre razumeti kot njeno utemeljitev.

Evropa nosi tveganje, pri odločitvah pa nima besede

Pred spopadom je skozi Hormuško ožino dnevno prešlo približno 20 milijonov sodčkov nafte, kar je petina svetovne porabe. Ožina je ključna tudi za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina iz Zaliva s tankerji (EIA). Devet ladij so skozi ožino opazili 25. septembra, pred spopadom pa je bilo tam običajno približno 125 večjih ladij na dan (Cyprus Mail). Danski ladjar Maersk je že uvedel dodatek v višini 1.000 dolarjev za vsak zabojnik na ladjah, ki plujejo skozi ožino, da bi pokril stroške zavarovanja in tveganje za posadko (SeaNews).

Plinski trgi so že vračunavali možnost dogovora. Referenčna nizozemska terminska pogodba za plin TTF je v petek sklenila trgovanje pri 75,025 evra za megavatno uro, potem ko je bila teden prej nad 80 evri; Argus je padec povezal z iransko ponudbo (Argus). Ko je Trump v soboto spregovoril, so bili trgi zaprti, zato odziva na njegovo zavrnitev še ni mogoče izmeriti.

Evropske vlade so ukrepale tam, kjer so lahko. Nemški zunanji minister Johann Wadephul je 24. septembra podprl poziv 80 držav k popolnemu odprtju Hormuške ožine (Handelsblatt). Poziv kaže, kaj želi široka koalicija držav, ne more pa prisiliti Washingtona k odpravi blokade ali Teherana k umiku groženj: nobenega od teh vzvodov evropske vlade nimajo v rokah.

Petkova cena plina je deloma odražala upanje na dogovor, ki ga Evropa ni mogla ne podpisati ne preprečiti. Washington je zdaj zavrnil predlog, po katerem bi moral ukrepati prvi, evropske vlade pa nimajo načina, da bi katero od strani prisilile k ponovnemu odprtju plovne poti. Celoten načrt ostaja neobjavljen, Trump pa ni povedal, kateri pogoj je zavrnil. Dokler Washington tega ne pojasni ali ne predstavi svojega predloga, evropske vlade ne morejo vedeti, ali je spor v vrstnem redu potez ali v vsebini.