Turčija širi parke v sporne vode

Turčija je z dvema predsedniškima odlokoma, objavljenima v soboto, za morska narodna parka razglasila obsežna območja morja v bližini grških otokov. Takšna razglasitev po mednarodnem pravu ne ustvarja suverenosti. Pomembno je nekaj drugega: ali bo Ankara z režimom dovoljenj, nadzora in omejitev poskušala vzpostaviti dejanski nadzor, še preden bi se uredila morska razmejitev.

Dva parka, dve točki pritiska

Predsednik Recep Tayyip Erdogan je podpisal odloka o ustanovitvi dveh morskih narodnih parkov. Prvi, Morski narodni park Fethiye-Kaş, leži med jugozahodno turško obalo in vodami v bližini grških otokov Kastelorizo in Rodos. Drugi, Morski narodni park Severni Egej, obsega približno 1.742 km² ob turški obali v bližini Lemnosa in Samotrake (BloombergHT, Harita Haber).

Oba odloka sta bila 16. avgusta objavljena v turškem uradnem listu, skupaj s koordinatnimi prilogami in zemljevidi meja (Hürriyet). Gre za formalna pravna akta, ne za politični sporočili za javnost. Dodeljujeta domači varstveni status, določata meje in odpirata pot dovoljenjem, patruljam ter omejitvam. To je običajno tam, kjer ima država pristojnost. Spor se začne pri vprašanju, kje se ta pristojnost konča.

Grčija trdi, da parka segata čez turško teritorialno morje, torej pas morja, v katerem ima obalna država suverenost, praviloma do 12 navtičnih milj od obale. Po stališču Aten posegata v območja, kjer ima Grčija pravice na epikontinentalnem pasu, torej nad morskim dnom in njegovimi viri. Grško zunanje ministrstvo je odloka označilo za nezakonita in sporočilo, da ne ustvarjata »izvršenih dejstev« (Kathimerini, ProtoThema).

Turško stališče se za zdaj pojavlja predvsem v poluradnih medijih, ne v preverjeni izjavi zunanjega ministrstva. Tam parka predstavljajo kot instrument za varovanje turških pomorskih pravic (Daily Sabah).

Logika zemljevida

Geografija obeh parkov sledi znanemu turškemu argumentu: da grški otoki blizu turške obale ne bi smeli ustvarjati polnih morskih območij ali pa bi jih morali ustvarjati le v omejenem obsegu. Na jugu koridor Fethiye-Kaş odraža isto logiko kot turško-libijski pomorski sporazum iz leta 2019, ki je turške in libijske zahteve potegnil čez vode, za katere Atene trdijo, da jih sooblikujejo grški otoki. Grčija je v treh krogih pogovorov z Libijo poskušala omejiti učinke tega sporazuma (To Brief). Na severu pa turška upravna cona med Lemnosom in Samotrako pomeni zahtevo po upravljanju voda, ki jih Grčija šteje za svoj epikontinentalni pas ali za odprto morje (Kathimerini).

Natančne koordinate iz prilog še niso bile neodvisno vrisane, zato natančnega prekrivanja ni mogoče potrditi. Širša slika pa je dovolj jasna: oba parka ležita tam, kjer se trčitvena območja grških in turških zahtev prekrivajo.

Pravice na epikontinentalnem pasu niso odvisne od tega, kdo zadnji nariše zemljevid. Meddržavno sodišče je v zadevi o epikontinentalnem pasu Severnega morja določilo, da takšne pravice obstajajo samodejno zaradi obale države, ne zaradi poznejših upravnih aktov (ICJ). Turčija ni pogodbenica Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, vendar se številna njena temeljna načela obravnavajo kot zavezujoče običajno mednarodno pravo (UNCLOS). Varstvena oznaka tega okvira ne more obiti. Morski park lahko ureja ribolov in zahteva dovoljenja tam, kjer država že ima pristojnost. Ne more pa ustvariti pristojnosti tam, kjer je nima.

Grčija sama, Evropa tiha

Do objave članka se na odloka ni javno odzvala nobena druga vlada države članice EU. Najbližji posredni signal prihaja iz Francije: Le Figaro in Opex360 sta ta mesec poročala o povečanju turških kršitev grškega zračnega prostora z droni in letali, kar parka umešča v širši vzorec pritiska v Egejskem morju (Le Figaro, Opex360).

Ta tišina je pomembna. Parka se dotikata območja, za katero država članica EU uveljavlja pravice na epikontinentalnem pasu, in zunanje morske meje Unije. Atene napovedujejo, da bodo vprašanje odprle na ravni EU in Nata. Toda noben od teh forumov ne določa morskih meja. EU lahko sprejme politična stališča in izvaja diplomatski pritisk. Nato lahko upravlja napetosti med zaveznicami. Nobeden od njiju ne more potegniti črte na zemljevidu.

Pravi preizkus pristojnosti bo prišel, ko bo Turčija začela odloka izvajati. Če bo Ankara izdajala dovoljenja, pošiljala patrulje ali od plovil zahtevala odobritev v vodah, ki po mednarodnem pravu niso pod turškim nadzorom, parka ne bosta več le varstvena oznaka, temveč režim, ki ga bodo morale ladje in uradne institucije upoštevati. Grčija za zdaj zadevo obravnava kot vprašanje evropske meje. Preostala Evropa dopušča, da ostaja grško-turški spor.